Primerjava Bizantinske, Arabske in Frankovske države – zgodovinski esej

Uvod.

Da je zmeraj mogoče ustanoviti svojo državo ne glede na razmere, ni potrebnega nič več, kot malo sreče in malo zdrave pameti. Na to nam kaže recimo Mohamed, ki je majhne skupinice, katerim jim je bilo skupno le to, da so se radi ustavili ob nekem kamnu, uspel združiti v tako veliko in mogočno državo, da ima njena religija še danes ogromno število vernikov. Drugi pa so državo že dobili v enem kosu, kot je bilo recimo Vzhodno Rimsko cesarstvo ob propadu Zahodnega. Ne moremo pa reči, da so Justinjan (vpliven Bizantinski cesar) in njegovi predhodniki imeli enostavno delo ustanavljanja države. V resnici je lažje zgraditi državo iz ničesar, kot pa prenoviti staro državo, ki je v hudi krizi ali na robu propada. Zakaj? Ker v že obstoječi državi že obstajajo neke navade, običaji in prepričanja, pa tudi izkušnje in vse to je nemogoče izbiti iz ljudi. Justinjan se je moral malo bolj potruditi kot Mohamed.
Franki pa so tisti primer, kjer se ne ve ali država sploh obstaja, zakoni so nekje takšni, nekje pa spet drugačni in ni jasno kdo je sploh glavni. Vse se je zjasnilo šele, ko se je Klodvik odločil združiti svoje rojake in komaj takrat se je začel razvoj mogočne Frankovske države. Vsak med vodjami teh treh držav je tako dosegel svoje: Justinjan je mnogo časa preživel za mizo, Mohamed se je raje podal v kak boj (z Mekanci), Klodvik pa je izbral kar oboje, pa še pokristjanil se je.
Čeprav so si Bizantinska, Arabska in Frankovska država po svojih značilnostih zelo različne, je bil njihov razvoj v marsičem podoben. Edino Bizantinska država malo izstopa saj ohranja lastnosti antičnega Rima. Zaradi tega bom najprej primerjal Arabsko in Frankovsko državo, nato pa še njiju z bizantinsko. Pred tem pa bi rad nekaj povedal o veri.

Tri države in en sam bog.

Že prve namene ali bolje rečeno »zlorabe« vere smo lahko opazili v Egiptu, kjer se je vera tisočih bogov in božjih namestnikov faraonov izoblikovala le iz enega, danes jasnega vidika: moč v vladanju. Preprosto ljudstvo je potrebovalo vero, vera je potrebovala voditelje, voditelji pa so potrebovali ljudstvo, kateremu bi lahko vladali. S trditvijo, da so faraoni »božji namestniki« je višji sloj pridobil totalitarno oblast, verovali pa so najbolj zaslepljeni. Mohamed je mogoče res videl Gabrijela na gori Hiri, tega ne morem zanikati, ker nisem bil tam, ampak vse deluje zelo sumljivo in daje vtis, da je bila tukaj vera zopet uporabljena v drug namen.
Na zahodu, kjer so počivali Franki, ni vera prejemala nič večjega spoštovanja. Kralj Klodvik se ni pokristjanil, ker bi nenadoma ugotovil, da je res tam nekje en bog, ampak si je tako pridobil zaveznike – Papeža in njegove pripadnike.
Justinjan – tudi on je malo grešil. Ker se je bal, da bi začeli ljudje izkazovati večjo pripadnost krščanstvu kot pa državi, je začel sam določevati, kdo bo vodilni v veri in s tem vmešal vero v politiko – kar pa nikakor ne bore obstajati brez laganja in spletkarjenja.
To vse skupaj je ena velika skupna lastnost vsem trem državam. Včasih se je res treba zamisliti, če je sploh kakšna »nezlorabljena« vera.

Frankovska država v primerjavi z Arabsko državo (gospodarstvo in družbena ureditev).

Ko je država dovolj povezana in ima dovolj sposobne ljudi na čelu, se izoblikuje neka družbena ureditev. V času Mohameda Arabska država ni imela neke določene ureditve. Ker je to državo ustvarila Islamska vera, so jo tudi vodili tisti, ki so bili glavni na verskem področju. Na začetku ni bilo nobenih razredov, v katere bi se delilo Arabsko prebivalstvo; bili so le kalif (vodja), muslimani in ne-muslimani. Brez državnega aparata so vplivni ljudje zahtevali davek od vsakega ne-muslimana, da bi ohranili mir. Ko pa se je država začela širiti, so morali uvesti državni aparat. Značilnost njihove ureditve so bile, da so kmetje obdelovali zemljo, ki so jo zakupili, vsi so plačevali davke. Ostala ljudstva, ki so prešla v islam (rečemo jim mavali) so najprej bila enakovredna z arabskimi muslimani, a kasneje so morali le-ti plačevati še dodatne davke, saj so se Arabci počutili bolj plemenite. Skratka, več zemlje kot si imel in bolj kot si bil uveljavljen v družbi, bolj si bil bogat.
Družbena ureditev Frankov je zelo podobna Arabski. Tudi oni so imeli na prvem mestu količino zemlje, katero so obdelovali kmetje. Tudi oni so morali dajati davke, ampak je stvar potekala nekoliko bolj urejeno. Ozemlje so imenovali fevd, te so obdelovali kmetje, ki so plačali davek svojemu seniorju v zameno za varnost, ta senior pa je spet moral plačati davek svojemu nadrejenemu in tako dalje. Temu tipu gospodarstva pravimo fevdalizem.
Za Arabce in Franke torej velja, da so imeli podobno ureditev družbe in podobno gospodarstvo (najpomembnejša lastnost tega je, da si kmetje niso lastili zemlje, kar je ustvarilo velike premoženjske razlike).

Razlike in podobnosti z Bizantinskim cesarstvom (gospodarstvo in družbena ureditev).

Ker je Bizantinska država le nadaljevanje že obstoječe države, ima zato nekatere tipične razlike z Arabci in Franki in zato jo obravnavam posebej. Pravzaprav so dogodki zelo povezani oziroma podobni, kot je recimo ta primer: medtem ko sta Mohamed in Klodvik poskušala povezati čim več mestec in plemen svojih ljudstev, se je Justinjan trudil povezati države nekdanjega Rimskega imperija.
Prvotno družbeno ureditev Bizantinske države (v času Justinjana) se ne da primerjati z družbama v drugih dveh. Gre namreč za to, da je država že imela organizirano vojsko, Bizanc (glavno mesto) je bil nedostopen, v tem času je bila celo napisana pomembna zbirka pravnih in ostalih odredb, po kateri se je država zgledovala. V tem času je bila tudi njena zlata doba – gradilo se je na veliko, država se je kar širila in širila. Nato je nastopila kriza.
Kriza zaradi vojaških osvajanj je bila huda in zato je bila potrebna nova družbena ureditev. Na tem mestu se lahko začneta Arabska in Frankovska država primerjati z njo. Cesar Heraklej je razdelil državo na manjše teme, na njihovo čelo postavil stratege, zemljo pa so obdelovali stratioti – nekakšni vojaki, ki so v prostem času obdelovali zemljo. Zemljo so dobivali za plačilo služenja, plačevali so davke. Tukaj se najlepše vidi, kako zelo podobno gospodarstvo je imela država s Franki in Arabci.

Moja misel.

Po vsem kar sem že napisal, sem v sebi izoblikoval neko predpostavko: Po mojem bi lahko vsaka od treh obravnavanih držav dosegla to, kar so sanje vsakega cesarja ali voditelja – velik imperij in prevlado nad vsemi. Res je, da je Bizantinska država uspela osvojiti nekaj držav bivšega Rima, a do dokončne nadvlade ji ni pustila prihajajoča kriza, razlogi zanjo pa so med drugim tudi napadi Arabcev, s Franki se pa tudi niso najbolje razumeli. Res je tudi, da je Arabcem uspelo razširiti islam in svojo državo po celem arabskem polotoku in velik del po severu Afrike, a ustavili so jih Franki na Pirenejskem polotoku. In nazadnje je res tudi, da so franki ustanovili mogočno državo in se ohranili vse do danes, a tudi oni niso okusili totalne nadvlade. Očitno je bil glavni krivec za vse to, dejstvo da so te tri države obstajale istočasno in so tako zavirale razvoj in osvajanja drug druge. Hočem reči, da če bi recimo v času nastanka in širjenja Arabske države ne bilo Frankov in Bizantincev, bi morda danes na zemljevidih res pisalo »Arabska država« namesto »Evropa«.

Razlike in podobnosti na ostalih področjih.

Da so te države imele podobno družbeno ureditev in gospodarstvo, lahko razložimo s tem, da so se vse države vedno zgledovale po najmočnejših in tako so imele te podobnosti. Na uspešnost in moč države pa kultura ni tako zelo vplivala, zato se ljudje niso zgledovali po drugih ampak po svojih prednikih in svojemu načinu življenja. Tu se izoblikujejo razlike. Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da je bila v vseh treh državah zelo razvita arhitektura. Bogatejša kot je država, več je poudarka na gradnji in večjo moč kot ima vera, več je svetišč in podobnega. Tako me ni presenetilo, da so Arabci, katerim je vera zelo pomembna, zgradili toliko in tako mogočne stavbe. Me je pa zelo presenetilo drugo dejstvo. Sklepal sem takole: ker je Arabcem vera tako pomembna, da jim celo določa, kako se morajo vesti v zasebnem življenju, potem naj bi ljudje iskali raznorazne odgovore v veri. Ker je znano iz poznega srednjega veka, da so sežigali in izganjali mislece, ki so trdili nasprotno kot Cerkev (npr. Galileo Galilei in njegova »okrogla Zemlja«), sem sklepal, da se vede kot astronomija, medicina in podobno ne bi mogle izoblikovati, temveč bi islam to razložil z božjo silo. Izkazalo pa se je, da je moja teorija zgrešena, saj so Arabci v zgodnjem srednjem veku odkrili ogromno pomembnih reči. Razvili so medicino, in to zelo dobro, pa tudi astronomijo; prevajali so različne antične knjige in jih proučevali v svojih univerzah. Skratka, na kulturnem področju so bili mnogo bolj napredni, kot pa njihovi sodobniki.
Franki so pomen kulture odkrili veliko kasneje in komaj takrat uveljavljali odkritja Arabcev, Bizantinska država pa v izumljanje ni veliko vlagala, imela pa je šole in veliko večje število ljudi je bilo pismenih in izobraženih.
Iz arhitekture Frankov je tudi razvidno privzemanje raznih značilnosti med kulturami, saj je opazno veliko značilnosti z vzhoda, predvsem Male Azije.

Zaključek.

Če se na koncu obrnem nazaj in poskusim v najkrajši obliki obnoviti svoja spoznanja, bi to izgledalo takole: »Dogajanje v zgodnjem srednjem veku je tesno prepleteno med močnejšimi državami; Bizantinska, Arabska in Frankovska država skoraj neopazno tekmujejo med sabo; med njimi je ogromno podobnosti v družbi in gospodarstvu, veliko pa razlik v kulturi in življenju; vse tri države lepo zlorabljajo vero (moral sem zopet omeniti) in kar je mogoče še zelo pomembno: vse tri dajejo zgled državam, ki so se kasneje razvile.«
In res, mislim da če bi Franki ustanovili svojo državo nekje v Ameriki, Bizantinci pa nekje na Daljnem Vzhodu, tako da se vse tri med sabo ne bi motile, bi danes bil svet razdeljen na tri dele. Ne bi pa bilo več skupnih stvari, ki so jih te tri sile skupaj dosegle, npr. skupnih številk, medicino bi obvladali samo Arabci, močen državni aparat bi imeli samo Franki, Bizantinci pa bi obdržali vso zapuščino starih antičnih Grkov, do katerih ne bi mogel nihče drug več priti.

Himalaja

Himalaja je najvišje gorstvo na svetu. Nahaja se na Azijski celini, natančneje med Severnoindijskim nižavjem in Tibetom. Ime »hima-alaya« v sanskrtu pomeni »bivališče snega«, kar zagotovo tudi je. Na svetu je kar štirinajst gor, ki presegajo višino osem tisočih metrov (tako imenovanih osemtisočakov) in čisto vsi so del Himalaje. Najbolj znane in najvišje gore so Mount Everest (8.848 m), K2 (8.611 m) in Kančendžunga (8.586 m). Zaradi indijske litosferske plošče, ki še zmeraj nariva na evrazijsko, se gorovje stalno spreminja in se dviguje pet milimetrov na leto.

To 2400 kilometrov dolgo pogorje sodi med najmlajša na svetu, saj je nastalo z alpidsko orogenezo v terciarju. Zgrajeno je v glavnem iz magmatskih kamnin granita in gnajsa, ker pa je bilo to ozemlje nekoč pod vodo, najdemo tudi usedline.

Himalaja je zelo dober primer naravne pregrade. Zaradi svoje ogromne višine preprečuje dostop severnim arktičnim vetrom s severa, da bi prišli do Indije in prav tako poletnim vlažnim monsunom z juga, da bi prišli v notranjost celine. To dejstvo zelo vpliva na relief Azije: ker ne pusti vlažnim monsunom v osrčje kontinenta je nastala znana puščava Gobi v Mongoliji.

Podnebje same Himalaje ni povsod enako, ločimo pa predvsem monsunsko in gorsko. Monsunsko podnebje zajema nižje nadmorske višine. Poletni monsuni se na jugu ustavijo in vlago, ki so jo nabrale z Indijskega oceane odvržejo v obliki deževja. To je v glavnem za ljudi zelo dobro, saj padavine močno potrebujejo. Poletni monsuni prinesejo tudi višje temperature zraka, kar je zopet ugodno za ljudi. Topel veter topi sneg in močno poveča pretok rek. V zimskem času pa monsunsko podnebje ni najbolj prijazno do prebivalcev Himalaje, saj monsuni pihajo s severa proti jugu in prinašajo suh in hladen zrak. Nastopi doba suše. Gorsko podnebje je značilno za dele Himalaje, ki so v višjih legah, ker se vpliv monsunskega podnebja pri poltretjem tisočaku ne zazna več. Pri 3000-ih metrih so letne temperature okoli 0°C, pri 4000-ih se temperatura spusti na -15°in tako naprej. Povprečna letna temperatura se v najvišjih legah lahko spusti tudi do -50°C. V teh legah je tudi pas večnega snega in leda in rastja ni niti v sledeh.

V višinah Himalaje so ledeniki, ki so lahko dolgi kar 50 km. Zaradi taljenja le teh v nižjih legah, so se v Himalaji oblikovale številne reke in jezera, ki so preoblikovala površje in vplivala na življenje ljudi. Tu izvirajo pomembne Azijske reke, kot Ind na vzhodu, Brahmaputra na zahodu in Ganges, sveta reka. Kot sem že omenil, Himalaja zavira vlažne monsune z juga. Zaradi tega je v notranjosti celine premalo padavin, da bi bile reke vsaj podobne tistim v drugih predelih Azije. Zaradi pomanjkanja vode namreč ne uspe vsem se izliti v morje, ampak se prej posušijo. Temu pojavu, ki je najbolj izrazit prav tukaj, pravimo areično območje. Reke ki tečejo proti jugu se izlivajo večinoma v Bengalski zaliv.

Tudi rastlinstvo in živalstvo nista enotna za vso Himalajo. Spreminja se v smeri sever-jug, v smeri vzhod-zahod pa ni večjih sprememb. Na dokaj ozki širini Himalaje se tako prepleta veliko različnih tipov rastlinstva. V najbolj južnih krajih se prepletata bujni monsunski gozd in tropsko rastlinstvo. Nekoliko severneje gozd preide v savano, ta pa počasi v vedno višje gore in široke doline. Listavcev je vedno manj, pojavijo se iglavci. Ti rastejo vse dokler ne pridemo do pasu, kjer je nadmorska višina nad gozdno mejo (ok. 4000 metrov). Rastlinstvo se dokončno spremeni ko gremo še bolj proti severu in pridemo do Tibetanske planote. Tukaj kmečke kulture, kot na primer krompir, uspevajo tudi nad gozdno mejo. Najprimernejša območja za poljedelstvo so južneje, kjer se prepletajo gore in doline. Prebivalci na terasastih poljih gojijo razne agrume, krompir in sladkorni trs.

Prebivalstvo je v Himalaji zelo raznoliko, ljudje se združujejo v majhne skupine. Zaradi reliefa prevladujejo vasi s do 1000 prebivalci. Čeprav vasi sodijo v posamezne države in se združujejo v večje plemenske zveze, ima vsaka vas svojo kulturo. Vasi v Himalaji nimajo skupnega prava. Pismenih je le ena četrtina vseh prebivalcev. Največja mesta so le tam, kjer je relief dovolj raven in ugoden za življenje. Glavno mesto Nepala, Katmandu, je s svojim pol milijona prebivalci največje mesto v Himalaji. Posebna skupina ljudi v Himalaji so Šerpe, ki živijo na severu Nepala, kjer so gore najvišje. Znani so po svojem glavnem poklicu – so namreč nosači, ki jih tuji alpinisti plačajo za nošnjo opreme.

Gledano iz stališča verovanja, lahko razdelimo Himalajo na tri dele: vzhod, zahod in sever. Na zahodu prevladuje islam, kjer lahko najdemo vse njegove značilnosti, kot so mošeje in ženske ogrnjene v črno oblačilo. Proti zahodu se vera v enega boga spremeni v politeistično vero – hinduizem. Na severu pa je ozemlje razsvetljenega Bude s svojo vero budizma. Vse tri vere zagovarjajo spoštovanje drug druge, zato verskih vojn tukaj ni. Čudovite in zastrašujoče podobe Himalaje so razvile tudi mitologijo. Primer je recimo Jeti, ki naj bi bil pol človek pol opica in naj bi živel v visokih predelih Himalaje.

Za ugotavljanje razvitosti in gospodarstva v Himalaji, moramo preučiti lastnosti petih držav, v katere sega to gorstvo – to so Pakistan, Kitajska, Nepal, Indija in Butan. Vse te države, razen Kitajske imajo BDP na prebivalca nižji od 745$ in sodijo v skupino držav z najnižjim BDPjem. Prav tako te države zasedajo zadnja mesta na IDR lestvici. Za Himalajo so te lastnosti razumljive, saj recimo storitvenih dejavnosti na težko dostopnih mestih ni, prav tako so tamkajšnji prebivalci prilagojeni na samooskrbo in nimajo raznih komunikacijskih sredstev. Večina se jih ukvarja s samooskrbnim kmetijstvom, trgovine tukaj ni. Tudi zdravstvo je zelo slabo: živeči v Himalaji se navadno zanašajo na pomoč alpinistov in drugih tujih obiskovalcev teh krajev.

Viri:
 Regionalna geografija sveta / Slavko Brinovec ... [et al.] . - 4. izdaja - Ljubljana :
       Mladinska knjiga, 2002 (Uporabljal predvsem za vodovje)
 Leksikon Cankarjeve založbe / [urednici Ksenija Dolinar, Seta Knop]. - Dopolnjena 3.
       izdaja - Ljubljana : Cankarjeva založba, 1998 (Splošni podatki o Himalaji,
       Neaplju, itd.)
 Geografija - pojmi / [urednik Marjan Krušič]. - Drugi natis - Ljubljana : Cankarjeva
       založba, 1972   (Za razlago raznih pojmov)
 Internet : http://en.wikipedia.org/wiki/ (spletna enciklopedija)
 Računalniški CD: Microsoft Encarta Encyclopedia '99 (angleška splošna enciklopedija) 

Članek “Fotoreport: KRF – Maturantski izlet” je sedaj dostopen na novem blogu:

ZA OGLED ČLANKA KLIKNI SEM.

Članek “AnaLiza: Most na Drini, Ivo Andrić” je sedaj dostopen na novem blogu:

ZA OGLED ČLANKA KLIKNI SEM.

Fresh discount je prazen lokal sredi Trsta. A se vam zdi Trst v dobrih rokah?

Pročelje Slovenske šole v Trstu.. Hm, Slovenci, teh ni malo, kje pa je kakšna zastava?

Italijansko-Slovenski vrtec. Brez otrok. Kot pravijo so pa otroci prihodnost. Torej brez prihodnosti.

Otroci presenečeni? Morda le nenavajeni obiskov v tej zmeraj bolj odtujeni izzamejski Sloveniji..

Bilo je naše.

Članek “AnaLiza: Satirikon, Petronij Arbiter” je sedaj dostopen na novem blogu:

ZA OGLED ČLANKA KLIKNI SEM.