AnaLiza: Most na Drini, Ivo Andrić

Razmišljanje ob branju knjige Iva Andrića – Most na Drini | Napisal dne 17. maja 2oo7.

Most na Drini, Ivo Andrić

Most je kakih dvesto petdeset korakov dolg in kakih deset korakov širok, razen v srednjem delu, kjer se razširja v dve popolnoma enaki terasi na obeh straneh vozišča, in tam je še enkrat tako širok.To je tisti del mosta, ki mu pravijo vrata.
Tako je bosanski pisatelj Ivo Andrić, ki je umrl že pred enaintridesetimi leti, začel z opisom mosta v svoji knjigi. In čeprav ta zgornji odstavek zavzema bistveno majhen kos lista papirja v knjigi, je to edino, kar lahko čisto vsak bralec občuti enako. Vsako drugo lastnost tako mosta ali trga, kjer most stoji, si predstavljamo sami in jo razumemo vsak drugače. In to je tudi vso bistvo knjige – ustvariti v bralcih čim več različnih interpretacij avtorjevih besed. Čeprav je Most na Drini dobil naziv roman, ne nastopa v njem eden idealiziran junak, ki bi bil čustveno razdvojen, tako kot poznamo učenci drugih letnikov definicijo »romantike«. Tukaj je razdvojeno celotno prebivalstvo, razdvojena je celotna družba, razdvojena je vera v trgu in razdvojen je celo most.
V primeru knjige Most na Drini junak ne umre zaradi čustvene potrtosti ali nedo-seženega cilja. Niti ne umre premlad. V Mostu na Drini je glavni junak sam most. Preživi štiri zdaleč mirna stoletja in je zmeraj prisoten na čisto istem mestu, okoli njega je pa vedno drugačnejša družba. Most je nastal brez želj prebivalcev trga ob Drini in odšel je prav tako. Most ni nikoli o ničemer razmišljal – nikoli se ni trudil napredovati v družbi, nikoli se ni potreboval prilagoditi novim družbenim razmerjem, nikoli mu ni bilo treba izbirati vere in v nič verovati. Bil je le tam, postavljen čez reko Drino, vezal je dva ločena bregova in prav tako povezoval veliko ljudi, ki so se na mostu ustavljali, nihče pa ni teh dobrih del pripisal mostu. Ko pa so na mostu padale glave tako krščanske, kot muslimanske vere, je bil most zmeraj glavni krivec. Avtor nam je s tem lepo prikazal kako lahko človek nečemu, za kar ne bi nikoli izjavil, da je živo, pripiše tako okrutna dejanja, ki jih celo niti najbolj podivjan človek ne zmore, kaj šele ubogi nepremikajoči se most.
Tako se je na primer zgodilo, da je neka mlada punca, Fata Avgadova ji je v knjigi ime, naredila samomor tako, da je skočila z mosta. In čeprav so ljudje otožno molčali, so našli krivdo v mostu, ki je bil tako zelo krut. Nihče ni krivde pripisal očetovi poročni obljubi, ko ji je izbral moža; most je bil tisti, ki je prelepi mladi ženi odvzel življenje.
A jeza, ki so jo čutili do mosta in reke pod njo, je bila vselej manjša. Nemogoče bi bilo prikriti, da se ob knjigi začuti, kako zelo so most tržani (kot jih avtor poimenuje) vzljubili. Drina jih je ob redkih prilikah presenetila s svojo povodnjijo in tudi most takrat ni bil uporaben in vse to je tržanom povzročilo ogromno škode in uničenja hiš, a vseeno, so v teh strašnih primerih čisto vsi tržani, tako turški kot srbski, živeli končno kot enaka in med-sebojno ljubeča bitja.
In vsa zgodba, vsak majhen vzpon ali padec prebivalcev trga, se dogaja ob enem in samem mostu, mostu na Drini, kjer je Višegrad, kjer živijo Višegrajčani in kjer je tudi sam avtor prebil svoje otroštvo.

 

O minljivosti.

 

Občutek, ki ga, dokler nisem prebral že dobro polovico knjige, nisem občutil, je bila minljivost. Avtor te besede in misli v svojem romanu ni sploh omenil. A meni je ta občutek pustil največji vtis, saj sem po dobri polovici prebrane knjige začel ugotavljati, da sem zgodbo nekaterih ljudi iz začetnih poglavij knjige začel že počasi pozabljati, saj so se od gradnje mostu do njegovega konca zgodile zelo velike spremembe. Avtor je po mojem to dosegel tako, da je tudi v kasnejših poglavjih vsako toliko omenil kakšno ime iz poglavja, ki se je odvijalo v čisto drugačnem času. In v tistem trenutku, ko sem pred sabo videl tisto ime, se mi je v hipu ustvaril zelo močen vtis minljivosti. Ljudje namreč sprememb v družbi niso tako pogosto omenjali in v knjigi skoraj nihče ne sanja o tistih »starih dobrih časih«. In tako sem občutil tisto, kar tržani niso občutili. Življenje se je namreč z vsakim »napredkom« v resnici ne le poslabšalo, ampak ustvarila se je tudi večja napetost med ljudmi.
Na začetku tako živijo ljudje dokaj mirno – na eni strani so Turki s svojimi navadami, šegami in vero, na drugi pa so Srbi, s svojimi drugačnimi navadami in nasprotujočo si vero. Čeprav je turško osvajanje Balkana bilo hudo in krvavo, se je življenje v vasi ob Drini vseeno ustalilo. V 16. stoletju, s katerim se življenje mosta začne, so tako eni kot drugi uspeli najti nekakšen mir – Turki se niso vtikali v življenja Srbov, ti pa ne v njihova. A napetost in nestrpnost med njimi je ostala. Ko je bil zgrajen most, za katerega se je potem trdilo, da je to dvoje ljudstev tudi resnično zbližal in povezal, je ta nestrpnost začela prihajati na dan. In zaradi mosta, ki je življenja vseh teh ljudi zbližal, so ljudje poskušali svojo nestrpnost do drugih čimbolj močno skrivati. Zato so ob vsaki resnejši priložnosti, kot je bila vojna, vse svoje raščajoče in zatirano sovraštvo dali iz telesa in se med seboj bojevali.
S tem je most naredil več škode kot dobrega. Naslednja generacija, ki je nastala po bojih med Turki in Srbi, je zopet živela v »miru«, a napetost je bila večja. Takrat so si rekli: »Oh, kje so tisti časi pred vojno, ko smo živeli veliko mirneje?« A mi, bralci knjige, vemo, da tisti časi niso bili spet prav nič dobri v primerjavi z časi pred gradnjo mostu. Mislim, da se na ta način skozi zgodbo knjige najbolje dá občutiti minljivost. Prav kakor da bi imel pred seboj prazen list papirja, na katerega začnem risati, a z vsako potezo je slika in belina lista manj lepa in prijetna za oči.

 

O štirih stoletjih in eni knjigi.

 

Kadar govorimo o romanih, imamo v mislih ponavadi izmišljeno zgodbo. Tudi tukaj se Most na Drini ne ujema z mojo predstavo besede »roman«. Čeprav je najbrž Andrić veliko v svojo knjigo dodal, je baza zelo resnična in so najpomembnejše osebe v knjigi res obstajale. Tudi ostale junake, za katere se nam najprej zdi, da ni možno, da bi s svojo nepomembnostjo ostale zgodovinsko ohranjene, si Andrić ni kar tako izmislil, ampak jih je ustvaril iz ali kakšnih legend ali po ustnem izročilu Višegrajčanov.
Vsi kraji v knjigi so resnični. Reka Drina predstavlja dober del meje med Bosno in Hercegovino ter Srbijo. Reki Piva in Tara izvirata v Črni gori (za boljšo razumljivost navajam Srbijo in Črno goro kot dve različni državi, ki sta to tudi bili, saj danes v resnici sta združeni v enotno Srbijo in Črno goro), ti dve reki, se pa potem, ko stečeta z višavja, združita ob meji Bosne in Hercegovine in tam dobi nova reka ime Drina. Ob njej lahko vidimo tudi mesto, v katerem je naš most. To je danes kar veliko mesto Višegrad, ki leži nekaj kilometrov vzhodno od Sarajeva.
Tudi vsi zgodovinski dogodki, kot različna menjavanja Turških carjev in paš, kot priključitev k Avstro-ogrskem cesarstvu, pa tudi kot atentat na Franca Ferdinanda, ki ga je izvedel Gavrilo Princip; vsi ti dogodki so resnični in jih avtor ne poudarja posebej. V svoji knjigi jih vzame kot splošno znana zgodovinska dejstva in jih ne opisuje, pač pa na dolgo in široko opisuje dogodke, ki so ob teh spremembah nastali ob našem mostu.
Sploh pa, ko sem začel brati knjigo in sem opazil, kako veliko zna avtor povedati o mostu, sem nemudoma poiskal na internetu, ali ta most še obstaja. In res, most je bil popravljen in se danes lahko v Višegradu prepričamo na lastne oči. Ko sem videl, kako spretno je avtor most opisal, saj sem si ga ob opisu predstavljal točno takega, kot je na sliki, ki sem jo kasneje našel, sploh nisem podvomil v Andrićeve besede in sem tako zgodbo sprejel kot nekaj resničnega.

 

O hodži in pisarju.

 

V Mostu na Drini je najbolje to, da lahko spoznamo kakšen je pravzaprav bil odnos med različnimi pripadniki ver in narodov. Čeprav smo lahko zelo dobri zgodovinarji in znamo povedati točno v katerih letih so imeli Turki ali Srbi največjo moč v mestih in se popolnoma zavedamo, da gre za dva nasprotujoča si naroda, si težko predstavljamo, kako so lahko in na kakšen način so živeli ti ljudje skupaj v istem mestu. V našem primeru imamo en trg, v katerem živijo tako muslimani – Turki, kot Srbi, kasneje pa pridejo še ljudje z Avstro-ogrske. Sploh pa nam, mlajšim generacijam, ki nismo uspeli niti okusiti življenja v Jugoslaviji je to še toliko bolj nepredstavljivo. Danes ne čutimo velike potrebe, da bi se povezovali s komerkoli, takrat pa so uspeli organizirati tudi državne udare in vojaške operacije med seboj, čeprav so vsi živeli v eni sami državi in je bil sovražnik lahko oddaljen le nekaj korakov.
Zato sem tudi med mnogimi junaki v knjigi izbral dve osebi iz približno istega stanu, pač pa različnih narodnosti, starosti in šole. Prvi je mladi Srb in skoraj izšolani mladenič in pisar po imenu Nikola Glasinčanin; drugi pa je že star tržan, musliman, po izšolanosti hodža (muslimanski duhovnik), ki ima v mestu majhno trgovinico. Temu je ime Alihodža, oba pa sta živela v enakem času, in sicer na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Prav tako so se v tem času držali ti dve verski skupini narazen, a z naraščanjem letnice je naraščalo tudi število porok med muslimani in pravoslavnimi.
Med Glasinčaninom in Alihodžo je zelo malo skupnega, a podobnosti so vseeno. Kljub vsemu oba čutita negotovost in nezaupanje vsemu, kar prihaja izven mesta, ne glede na sorodnost. Do Avstro-ogrske čutijo podobne reči. Morda so ti občutki za Alihodžo nekoliko močnejši, saj je prihod vojakov Avstro-ogrske pomenil konec vladanja Turkov na tem ozemlju. A Alihodža kot človek z zelo globokimi mislimi in izjemnim čutom za prihodnost, si ni nikoli delal velikih preglavic zaradi političnih reči. Ali bolje rečeno, ni se hotel s tem ubadati. Kljub temu ga je pa vsakič, ko je videl napis nad mostom na Drini, ki je razglašal konec Turške vlade nad tem delom Balkana, stisnilo pri srcu in občutil nezaželene občutke. Prizadela ga je tista minljivost, ki se je pred njim tako nenadoma pokazala.
Glasinčanin je bil zelo drugačen človek. Čeprav v knjigi ni omenjano, da bi kdaj stal in razmišljal ob tem razglasu na mostu, je moral čutiti ob njem ravno nasprotne reči kot Alihodža.
Še ena podobnost med Glasinčaninom in Alihodžo je bila njuna sposobnost pomoči sočloveku. Ob branju sem (tudi malo čudno mi je bilo kako) dobil zelo močen občutek spoštovanja do Alihodže. Čeprav ni naredil nič preveč posebnega, mi je najbrž ta občutek dalo to, da je bil zmeraj pripravljen pomagati ljudem, ki so mu bili pri srcu. S svojim posebnim, začaranim načinom govorjenja je lahko vsakega ponesel nekam drugam ali mu ustvaril drugačne misli. Glasinčanin, ki pa je bil nekoliko manj odprt človek, se je izkazal, ko se je predal ljubezensko strti učiteljici Zorki in se z njo odkrito pogovarjal, kadarkoli je bila tega potrebna.
Res pa je, da so to le podobnosti v njuni osebnosti, zato so pa bile velike razlike v načinu življenja teh dveh ljudi. Ker Turki niso imeli več glavne besede, se je Glasinčanin tako lahko odločal za šolo, poklic, pripravljal si je načrte za prihodnost in ustvarjal kapital. Bil je pravi mladi delavec, ki se lahko primerja tudi z današnjimi časi. Medtem so pa Turki izgubili na moči, in si tako niso izbirali recimo šol v Sarajevu, tako kot Glasinčanin. Ti so raje nadaljevali poklic njihovih staršev in ti so jim tudi nenazadnje pustili veliko denarja. Medtem ko so se o novi politiki in različnih socialističnih idejah pogovarjali starejši muslimani, so o istih stvareh razglabljali mladi šolani Srbi. Tako se je s preobratom ob prihodu Avstro-ogrske čisto preobrnilo tudi stanje v trgu.
Kljub vsemu pa lahko za oba človeka rečem, da sta se mi prirasla k srcu, medtem ko sem bral, ne glede na njune razlike.

 

O ironiji.

 

Moram omeniti del zgodbe, ob katerem sem se nasmejal in mi je ostal v spominu. Ko so se časi in vlada v trgu ob mostu na Drini menjali, so zgradili ob mestu tudi novo železnico. Ob tem dogodku se je nekaj v veliki večini ljudi spremenilo. Ustvarilo se je nekakšno prepričanje, da je vlak nekaj posebnega in da so zato tudi tisti, ki ga koristijo, nekaj pomembnejšega. To je znano zmotno prepričanje, ki je prisotno po moje v vsej zgodovini človeštva – človek se ob vsem, kar je novo in naprednejše, počuti pomembnejšega in mu tako priraste tudi potreba, da to stvar čim več koristi. Tako so se tisti tržani, ki so doslej morali z vozom v sosednje kraje po določene reči (in če smo iskreni, se niso sploh nikoli pritoževali, da bi bil transport prepočasen), navadili, da je vlak nekaj posebnega, zakajti oni so pomembni ljudje, ki ne marajo tratiti svojega časa s počasnimi vozi.
Pravili so, da tako pomembnim ljudem je čas dragocen in ga zato morajo ohraniti. Na vozove niso hoteli niti pomisliti več.
In tu sledi ironija.
Ker so si prizadevali odpotovati z vlakom, so se bali da bi zamudili in so tako panično bili na postaji že tri ure pred odhodom vlaka. S tem so porabili tako ali tako ogromno več časa, kot če bi uporabili dobri stari voz. Njim se, po Andrićevih besedah, to ni zdelo ironično, ker vlak je nekaj velikega, zaradi katerega se splača počakati. In ker jih je bilo strah, da je vlak že odpeljal, so tudi na glas spraševali, če je vlak morda že odšel.
S tem so dokazali, da so v sebi še zmeraj tisto, kar so znali najbolje biti: ne preveč modri trgovci, ki v svojih prepričanjih niso iskali nobenih napak. To pa je čisto nasprotno od tiste veličine, ki so jo videli v novem vlaku in sebi.
Kot je napisal Andrić v besedah Alihodže: Ni smiselno hiteti in si pridobiti več časa, če ga ne porabimo pametno.
S takimi vmesnimi poglavji je po moje Andrić hotel čim bolje pokazati, kaj se je dogajalo v glavah naglo rastočih tržanov, saj česa takega ne zasledimo v kakšnih drugačnih zgodovinskih virih. Je pa to vsekakor pomembno, saj zna biti tak način razmišljanja mnogokrat tudi razlog za kakšne svetovno pomembne dogodke.

 

O mojem končnem mnenju.

 

Moram priznati, da nekomu, ki bi si želel prebrati kakšno zanimivo knjigo za kratko-časenje, te knjige ne bi priporočal. Naj ne bom napačno razumet: knjiga je odlična, a iz razlogov, ki sem jih navedel spodaj. Knjiga ni namenjena zabavi bralcu. To ni njen namen, saj nima pomembnega junaka, za katerega bi upali, da bo uresničil svoj cilj in zgodba je povezana le delno.
Bi pa knjigo takoj priporočil nekomu, ki bi rad spoznal način življenja in še posebej kako so civilisti videli in občutili različne vojne in dogodke v lastni koži. Zgodba, ki je v knjigi, resda govori le o enem od mnogih mest na Balkanu, ampak so bili ti občutki in videnja ljudi povsod zelo podobni. Ti odnosi med ljudmi različnih pripadnosti so pomembni in ne tisti med vojaki, saj se ti ljudje v bistvu morajo »službeno« sovražiti in odstranjevati drug drugega z obličja Zemlje.
Čeprav sem ob knjigi imel veliko dela, saj sem moral obnoviti veliko znanja o tem času, ki sem ga nekoliko že pozabil, sem sedaj zelo zadovoljen s tem, kar sem od knjige odnesel. V celotni zgodovini me najbolj fascinira in uživam ob Novem veku, še posebej pa me zanimata Prva in Druga svetovna vojna. Zanimivo mi je bilo tudi, da sem z lahkoto razumel večino turških izrazov v knjigi (kot paša, pašaluk, sandžak, ipd.), katere sem spoznal letos v drugem letniku gimnazije in jih pred tem nisem vedel.
Verjamem, da bom nekoč obiskal Višegrad in se ustavil na mostu.., na njegovih vratih.

~ od alexbesir na september 28, 2007.