AnaLiza: Satirikon, Petronij Arbiter
Gre za zelo zanimivo knjigo, katero sem prebral pred dvema letoma. Tukaj je krajša esejska analiza tega dela.
Satirikon, Petronij Arbiter
Zapisov in virov iz starejših obdobij, ki bolj ali manj jasno razlagajo družbeno ureditev držav iz takratnega obdobja je veliko. Tako so recimo zgodovinarji lahko iz teh virov razbrali, kakšna je bila nekoč družbena ureditev v stari Grčiji. Znajo nam razložiti, kaj je to demokracija, oligarhija, kakšne so bile Solonove reforme in čemu so pripomogle Klistenove. A literarnih del in drugačnih virov, iz katerih bi si lahko slikali življenje, moralo in misli takratnih ljudi je zelo malo. Kakšna prepričanja so imeli takratni ljudje? Kaj se jim je zdelo prav in kaj narobe? Kdaj so se jokali in kdaj smejali? Na taka vprašanja se z besedili o Solonovih reformah ne da odgovoriti. Saj ne pravim da filozofi in antični zgodovinarji niso govorili o življenju samem, ampak njihova besedila so na tem področju zelo subjektivna in velikokrat pretirana, saj so imela njihova besedila nek namen.
Potem pa odkrijemo Satirikon, pravzaprav le to, kar je od njega ostalo, saj se je od njegovega prvotnega obsega ohranilo zelo malo. Pisatelj, Petronij, s svojo izmišljeno zgodbo kar naravnost, brez kakršnihkoli zadržkov, pripoveduje o življenju ljudi v Neronovem času. Ta knjiga je ena tistih dragocenih del, ob katerih se lahko utopimo v antični Rim in ga spoznamo tako, kot so ga doživljali Rimljani sami. Raziskovalci, ki so se spuščali v skrivnosti tega tako slabo ohranjenega romana, da pravzaprav niti ne vemo ali mu je res ime Satirikon, so celo povedali, da je prav to odkrito pripovedovanje o življenju glavna misel in namen romana. To misel potrjuje del pesmi, s katerim naj bi celo Petronij skušal izraziti misel Satirikona:
»Moja pripoved je čista, njen mik se smeje prešerno,
jezik nedolžno pove, kar med ljudmi se godi.«
Petronija in njegovo delo Satirikon ne uvrščajo med ”najlepšo” književnost, saj besedilo ni povsod obogateno z raznoraznimi okrasnimi pridevki in tudi pesmi, ki so vložene med besedilo niso ne vem kako lepe, je pa prav zaradi zgoraj napisanega namena zelo pomembno in zanimivo delo.
Pripoved v obliki romana nas pelje v antični Rim, v obdobje ko mu je vladal okrutni Neron. Svet gledamo skozi oči mladega moža, točneje skozi besede, Enkolpija. (Povedal sem že, da zgodba ni ohranjena v celoti, zato bom za dopolnitev le-te v nadaljevanju uporabil domneve raziskovalcev). Enkolpij naj bi se nekoč, nekje v Masiliji, delal norca iz grško-rimskega boga Priapa. Priap, ki ga je to razjezilo, je Enkolpija kaznoval na podoben način, kot je bil kaznovan Odisej – usojeno mu je bilo tavati po svetu neznano kam. Knjiga začne pripovedovati o dogodivščinah Enkolpija v nekem grškem mestu. Pred tem, to lahko domnevamo, je Enkolpij s svojima prijateljema Gitonom in Asclitom zmotil neko svečenico Priapovega svetišča pri svojem obredu. V tem grškem mestu jih ta svečenica obišče in jih prosi, da o tem kar so videli ne govorijo. Naši trije junaki so to obljubili, a obljuba ni bila dovolj – svečenica je zahtevala še poseben obred, ki bo to zapečatil. Priredi orgijo, ki je prva šokantna točka te knjige. Enkolpij in prijatelja zbežijo, nakar se začne naslednje poglavje. Pojedina pri Trimalhionu je najdaljše in najbolj ohranjeno poglavje Satirikona. Tukaj spoznamo, kako je potekala antična gostija, pri kateri se je veliko jedlo, pilo in še več govorilo. Glavna teza tega poglavja je predstavitev drugačnosti v razmišljanju osvobojenih sužnjev, ki so si pridobili veliko imetja (tak je Trimalhion in njegovi prijatelji) , od ”navadnih” ljudi. Ko se pojedina konča, se zgodi razdor ljubezenskega trikotnika med Enkolpijem, Gitonom in Asclitom. Enkolpij ostane sam in začne se novo poglavje. V tem poglavju spozna pesnika Eumolpa, ki krene z njim. Eumolp ob neki sliki recitira svojo pesem Zavzetje Troje, ki ima velik pomen. V nadaljevanju zgodbe se Enkolpiju in Eumolpu spet pridruži Giton in skupaj krenejo najprej na morje, potem pa pristanejo v Kroton, kjer se izdajajo za nekaj kar niso in si s tem poskušajo nabrati denar od prilizovalskih lovcev na dediščino. Tukaj se tudi Enkolpij zaplete v ljubezensko razmerje s prelepo Kirko, s katero se zaradi Priapovega uroka nikakor ne more ljubiti. Tu se zgodba prekine.
Zgodba in literarni junaki bralca, ki je do sedaj bral in se učil le o družbeni ureditvi antičnega Rima, močno šokirajo, oziroma mu spremenijo predstavo o takratni morali (govorim iz svojega doživljanja zgodbe). Takrat je bilo normalno to, da je večina mladih moški imelo ob sebi sopotnika – moškega, s katerim se je ljubil in pravzaprav počel vse, čemur danes pravimo homoseksualnost. Če si je zaželel ali pa je do tega privedlo naključje, je lahko bil tudi z žensko, nič nenavadnega pa ni bilo, če so se zmenili in pripravili orgijo. Nič ni drugače pri naših dveh junakih Enkolpiju in Gitonu, ki sta dobra prijatelja (in biti z nekom dober prijatelj je takrat pomenilo veliko več čutne ljubezni kot danes!). Živita kot popotnika, sploh nimata nekega cilja. Potujejo po Rimu, se udeležujejo vsake zabave in se skratka poskušata imeti čim lepše. Oba sta zelo iznajdljiva, znata se prilagoditi okolju tako, da v njem uživata. Vrednota, ki jima je na prvem mestu je ljubezen, zaradi katere sta pripravljena tudi ubijati. Skozi njuna dejanja sem spoznal, kakšni so bili ljudje takrat in žal ni nobenih drugih literarnih ali zgodovinskih del, ki bi tako podrobno opisovali življenje Rimljanov na ta način, na katere bi se lahko še dodatno oprl. Zato mi ne preostane drugega, kot da se odločim ali naj Satirikonu verjamem. Jaz mu.
Zgodba vsebuje veliko pesniških vložkov. Najpomembnejša sta Zavzetje Troje in Pesnitev o državljanski vojni. Oba v zgodbi recitira Eumolp, oba sta zelo pomembna, pri čemer je druga pesnitev daljša in pomembnejša. Za Pesnitev o državljanski vojni lahko tudi povem, da opisuje dogodke, ki so se v zgodovini Rima tudi zares zgodili. Začne se s temi verzi:
»Že je ves svet v oblasti imel Rimljan zmagoviti,
kjer je morjé, kjer je kopno, kjer krožita sonce in luna,
ali nasitil se ni…«
Iz začetnih verzov se da razbrati, da bo pesem, dolga kar dvesto petindevetdeset vrstic, govorila o propadu mogočnega Rima, ki se je tudi zares zgodil. Na začetku pesnitve, je zelo lepo prikazano, do kod je nekoč segal veliki Rim. V nadaljevanju je Petronij zgodovinska dejstva močno prepletel z grško-rimsko mitologijo, kar da pesnitvi tudi estetsko vrednost. Razlaga, kaj je od mogočnega Rima ostalo, kakšna nesnaga je v njem bila, da se je moralo tako okrutno končati. Da so zgodovinska dejstva res povezana z dogajanjem v knjigi, lahko utemeljim. Knjiga je bila napisana nekje v 1. st. po Kr.. Neron je namensko požgal Rim in obdolžil Kristjane leta 64 po Kr. – moč Rima začne močno usihati, dokler se leta 330 po Kr. preseli prestolnica v Bizanc. Propadanje Rima, kot se je zgodilo zares se torej ujema s propadanjem Rima v knjigi, v kateri Petronij celo ”napove” kako zelo slabo se bo še končalo. Ko sem knjigo prebral do konca, sem se moral pošteno nadihati, saj sem ob njej zvedel zelo veliko novega. Najbolj všeč pri njej mi je to, ker Petronij ni imel nobenih zadržkov, govoril je o vsem in vse. Tako sem lahko ob branju spoznal pravo življenje takratnih Rimljanov, ki se je zelo razlikovalo od današnjega, ne da bi mi ostalo kaj prikrito. Če je v zgodbi ostala kakšna luknja, je to zaradi slabe ohranitve dela, ne pa zaradi avtorja. Menim, da bi morali to knjigo prebrati čisto vsi, ki bi radi zvedeli kaj o Rimljanih. Poznavanje družbe namreč ni dovolj, spoznati moramo tudi, kako so ljudje v njej živeli. To je moja glavna misel, zaradi katere bi dal Satirikom na seznam knjig, katere je treba prebrati.
»Julij božanski, zakaj omahuješ, do zob oboróžen,
kaj da skoz vrata ne vdreš, zakaj ne razorješ obzidij,
kdaj boš uplenil zaklad? In ti, Pompeius, ne znaš več
rimskih braniti utrdb? Epidamna zidovje poišči,
potlej s človeško krvjo obarvaj tesalske zalive!«
Kar je velela Nesloga, se vse je na zemlji spolnilo.
kolofon.
PETRONIUS ARBITER: SATIRIKON / Prevedel Primož Simoniti / Zbirka »Sto romanov« / 2. natis / Prvi natis 1973 / Opremila Darja Spanring-Marčina / Izdala Cankarjeva založba v Ljubljani / Za založbo Martin Žnideršič / Natisnila tiskarna Mladinska knjiga v Ljubljani 1987 / Naklada 7000 izvodov
Leave a Reply