Slika: Poznal sem goloba.

Piran, 2007 | Foto: Alex Bešir

Poznal sem goloba, ki je umrl v lastnem dreku.

Črke: Ivaplusrudi.

Ena pesmica za hec, ki je nastala med dolgočasnim predavanjem o cosinusnem izreku. Posvečena prijateljici Ivi, ki bo zagotovo dojela njeno poanto.

Ivaplusrudi.

Igriva mala in
Vrli mali, kot
Aviončka, kot letali,
Pilota dva, oba
Letita, smejoči
Usti nam molita.
Siva steza v očesu ptice
Reže skozi zelen parket; steče
Ura za vzlet- z višine, iz vse gneče
Dol se vidijo vsi drugi,
Izstopata le Iva in Rudi.

Članek: Primerjava Bizantinske, Arabske in Frankovske države

Še ena šolska zadeva, ki sem jo napisal pred okoli dvema letoma. Spet nekaj, kar bi komu utegnilo priti prav.

Primerjava Bizantinske, Arabske in Frankovske države – zgodovinski esej

Uvod.

Da je zmeraj mogoče ustanoviti svojo državo ne glede na razmere, ni potrebnega nič več, kot malo sreče in malo zdrave pameti. Na to nam kaže recimo Mohamed, ki je majhne skupinice, katerim jim je bilo skupno le to, da so se radi ustavili ob nekem kamnu, uspel združiti v tako veliko in mogočno državo, da ima njena religija še danes ogromno število vernikov. Drugi pa so državo že dobili v enem kosu, kot je bilo recimo Vzhodno Rimsko cesarstvo ob propadu Zahodnega. Ne moremo pa reči, da so Justinjan (vpliven Bizantinski cesar) in njegovi predhodniki imeli enostavno delo ustanavljanja države. V resnici je lažje zgraditi državo iz ničesar, kot pa prenoviti staro državo, ki je v hudi krizi ali na robu propada. Zakaj? Ker v že obstoječi državi že obstajajo neke navade, običaji in prepričanja, pa tudi izkušnje in vse to je nemogoče izbiti iz ljudi. Justinjan se je moral malo bolj potruditi kot Mohamed.
Franki pa so tisti primer, kjer se ne ve ali država sploh obstaja, zakoni so nekje takšni, nekje pa spet drugačni in ni jasno kdo je sploh glavni. Vse se je zjasnilo šele, ko se je Klodvik odločil združiti svoje rojake in komaj takrat se je začel razvoj mogočne Frankovske države. Vsak med vodjami teh treh držav je tako dosegel svoje: Justinjan je mnogo časa preživel za mizo, Mohamed se je raje podal v kak boj (z Mekanci), Klodvik pa je izbral kar oboje, pa še pokristjanil se je.
Čeprav so si Bizantinska, Arabska in Frankovska država po svojih značilnostih zelo različne, je bil njihov razvoj v marsičem podoben. Edino Bizantinska država malo izstopa saj ohranja lastnosti antičnega Rima. Zaradi tega bom najprej primerjal Arabsko in Frankovsko državo, nato pa še njiju z bizantinsko. Pred tem pa bi rad nekaj povedal o veri.

Tri države in en sam bog.

Že prve namene ali bolje rečeno »zlorabe« vere smo lahko opazili v Egiptu, kjer se je vera tisočih bogov in božjih namestnikov faraonov izoblikovala le iz enega, danes jasnega vidika: moč v vladanju. Preprosto ljudstvo je potrebovalo vero, vera je potrebovala voditelje, voditelji pa so potrebovali ljudstvo, kateremu bi lahko vladali. S trditvijo, da so faraoni »božji namestniki« je višji sloj pridobil totalitarno oblast, verovali pa so najbolj zaslepljeni. Mohamed je mogoče res videl Gabrijela na gori Hiri, tega ne morem zanikati, ker nisem bil tam, ampak vse deluje zelo sumljivo in daje vtis, da je bila tukaj vera zopet uporabljena v drug namen.
Na zahodu, kjer so počivali Franki, ni vera prejemala nič večjega spoštovanja. Kralj Klodvik se ni pokristjanil, ker bi nenadoma ugotovil, da je res tam nekje en bog, ampak si je tako pridobil zaveznike – Papeža in njegove pripadnike.
Justinjan – tudi on je malo grešil. Ker se je bal, da bi začeli ljudje izkazovati večjo pripadnost krščanstvu kot pa državi, je začel sam določevati, kdo bo vodilni v veri in s tem vmešal vero v politiko – kar pa nikakor ne bore obstajati brez laganja in spletkarjenja.
To vse skupaj je ena velika skupna lastnost vsem trem državam. Včasih se je res treba zamisliti, če je sploh kakšna »nezlorabljena« vera.

Frankovska država v primerjavi z Arabsko državo (gospodarstvo in družbena ureditev).

Ko je država dovolj povezana in ima dovolj sposobne ljudi na čelu, se izoblikuje neka družbena ureditev. V času Mohameda Arabska država ni imela neke določene ureditve. Ker je to državo ustvarila Islamska vera, so jo tudi vodili tisti, ki so bili glavni na verskem področju. Na začetku ni bilo nobenih razredov, v katere bi se delilo Arabsko prebivalstvo; bili so le kalif (vodja), muslimani in ne-muslimani. Brez državnega aparata so vplivni ljudje zahtevali davek od vsakega ne-muslimana, da bi ohranili mir. Ko pa se je država začela širiti, so morali uvesti državni aparat. Značilnost njihove ureditve so bile, da so kmetje obdelovali zemljo, ki so jo zakupili, vsi so plačevali davke. Ostala ljudstva, ki so prešla v islam (rečemo jim mavali) so najprej bila enakovredna z arabskimi muslimani, a kasneje so morali le-ti plačevati še dodatne davke, saj so se Arabci počutili bolj plemenite. Skratka, več zemlje kot si imel in bolj kot si bil uveljavljen v družbi, bolj si bil bogat.
Družbena ureditev Frankov je zelo podobna Arabski. Tudi oni so imeli na prvem mestu količino zemlje, katero so obdelovali kmetje. Tudi oni so morali dajati davke, ampak je stvar potekala nekoliko bolj urejeno. Ozemlje so imenovali fevd, te so obdelovali kmetje, ki so plačali davek svojemu seniorju v zameno za varnost, ta senior pa je spet moral plačati davek svojemu nadrejenemu in tako dalje. Temu tipu gospodarstva pravimo fevdalizem.
Za Arabce in Franke torej velja, da so imeli podobno ureditev družbe in podobno gospodarstvo (najpomembnejša lastnost tega je, da si kmetje niso lastili zemlje, kar je ustvarilo velike premoženjske razlike).

Razlike in podobnosti z Bizantinskim cesarstvom (gospodarstvo in družbena ureditev).

Ker je Bizantinska država le nadaljevanje že obstoječe države, ima zato nekatere tipične razlike z Arabci in Franki in zato jo obravnavam posebej. Pravzaprav so dogodki zelo povezani oziroma podobni, kot je recimo ta primer: medtem ko sta Mohamed in Klodvik poskušala povezati čim več mestec in plemen svojih ljudstev, se je Justinjan trudil povezati države nekdanjega Rimskega imperija.
Prvotno družbeno ureditev Bizantinske države (v času Justinjana) se ne da primerjati z družbama v drugih dveh. Gre namreč za to, da je država že imela organizirano vojsko, Bizanc (glavno mesto) je bil nedostopen, v tem času je bila celo napisana pomembna zbirka pravnih in ostalih odredb, po kateri se je država zgledovala. V tem času je bila tudi njena zlata doba – gradilo se je na veliko, država se je kar širila in širila. Nato je nastopila kriza.
Kriza zaradi vojaških osvajanj je bila huda in zato je bila potrebna nova družbena ureditev. Na tem mestu se lahko začneta Arabska in Frankovska država primerjati z njo. Cesar Heraklej je razdelil državo na manjše teme, na njihovo čelo postavil stratege, zemljo pa so obdelovali stratioti – nekakšni vojaki, ki so v prostem času obdelovali zemljo. Zemljo so dobivali za plačilo služenja, plačevali so davke. Tukaj se najlepše vidi, kako zelo podobno gospodarstvo je imela država s Franki in Arabci.

Moja misel.

Po vsem kar sem že napisal, sem v sebi izoblikoval neko predpostavko: Po mojem bi lahko vsaka od treh obravnavanih držav dosegla to, kar so sanje vsakega cesarja ali voditelja – velik imperij in prevlado nad vsemi. Res je, da je Bizantinska država uspela osvojiti nekaj držav bivšega Rima, a do dokončne nadvlade ji ni pustila prihajajoča kriza, razlogi zanjo pa so med drugim tudi napadi Arabcev, s Franki se pa tudi niso najbolje razumeli. Res je tudi, da je Arabcem uspelo razširiti islam in svojo državo po celem arabskem polotoku in velik del po severu Afrike, a ustavili so jih Franki na Pirenejskem polotoku. In nazadnje je res tudi, da so franki ustanovili mogočno državo in se ohranili vse do danes, a tudi oni niso okusili totalne nadvlade. Očitno je bil glavni krivec za vse to, dejstvo da so te tri države obstajale istočasno in so tako zavirale razvoj in osvajanja drug druge. Hočem reči, da če bi recimo v času nastanka in širjenja Arabske države ne bilo Frankov in Bizantincev, bi morda danes na zemljevidih res pisalo »Arabska država« namesto »Evropa«.

Razlike in podobnosti na ostalih področjih.

Da so te države imele podobno družbeno ureditev in gospodarstvo, lahko razložimo s tem, da so se vse države vedno zgledovale po najmočnejših in tako so imele te podobnosti. Na uspešnost in moč države pa kultura ni tako zelo vplivala, zato se ljudje niso zgledovali po drugih ampak po svojih prednikih in svojemu načinu življenja. Tu se izoblikujejo razlike. Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da je bila v vseh treh državah zelo razvita arhitektura. Bogatejša kot je država, več je poudarka na gradnji in večjo moč kot ima vera, več je svetišč in podobnega. Tako me ni presenetilo, da so Arabci, katerim je vera zelo pomembna, zgradili toliko in tako mogočne stavbe. Me je pa zelo presenetilo drugo dejstvo. Sklepal sem takole: ker je Arabcem vera tako pomembna, da jim celo določa, kako se morajo vesti v zasebnem življenju, potem naj bi ljudje iskali raznorazne odgovore v veri. Ker je znano iz poznega srednjega veka, da so sežigali in izganjali mislece, ki so trdili nasprotno kot Cerkev (npr. Galileo Galilei in njegova »okrogla Zemlja«), sem sklepal, da se vede kot astronomija, medicina in podobno ne bi mogle izoblikovati, temveč bi islam to razložil z božjo silo. Izkazalo pa se je, da je moja teorija zgrešena, saj so Arabci v zgodnjem srednjem veku odkrili ogromno pomembnih reči. Razvili so medicino, in to zelo dobro, pa tudi astronomijo; prevajali so različne antične knjige in jih proučevali v svojih univerzah. Skratka, na kulturnem področju so bili mnogo bolj napredni, kot pa njihovi sodobniki.
Franki so pomen kulture odkrili veliko kasneje in komaj takrat uveljavljali odkritja Arabcev, Bizantinska država pa v izumljanje ni veliko vlagala, imela pa je šole in veliko večje število ljudi je bilo pismenih in izobraženih.
Iz arhitekture Frankov je tudi razvidno privzemanje raznih značilnosti med kulturami, saj je opazno veliko značilnosti z vzhoda, predvsem Male Azije.

Zaključek.

Če se na koncu obrnem nazaj in poskusim v najkrajši obliki obnoviti svoja spoznanja, bi to izgledalo takole: »Dogajanje v zgodnjem srednjem veku je tesno prepleteno med močnejšimi državami; Bizantinska, Arabska in Frankovska država skoraj neopazno tekmujejo med sabo; med njimi je ogromno podobnosti v družbi in gospodarstvu, veliko pa razlik v kulturi in življenju; vse tri države lepo zlorabljajo vero (moral sem zopet omeniti) in kar je mogoče še zelo pomembno: vse tri dajejo zgled državam, ki so se kasneje razvile.«
In res, mislim da če bi Franki ustanovili svojo državo nekje v Ameriki, Bizantinci pa nekje na Daljnem Vzhodu, tako da se vse tri med sabo ne bi motile, bi danes bil svet razdeljen na tri dele. Ne bi pa bilo več skupnih stvari, ki so jih te tri sile skupaj dosegle, npr. skupnih številk, medicino bi obvladali samo Arabci, močen državni aparat bi imeli samo Franki, Bizantinci pa bi obdržali vso zapuščino starih antičnih Grkov, do katerih ne bi mogel nihče drug več priti.

Članek: Himalaja

Tale sestavek o najvišjem gorstvu našega planeta sem sestavil pred kakšnim letom. Morda pa bo komu koristil.

Himalaja

Himalaja je najvišje gorstvo na svetu. Nahaja se na Azijski celini, natančneje med Severnoindijskim nižavjem in Tibetom. Ime »hima-alaya« v sanskrtu pomeni »bivališče snega«, kar zagotovo tudi je. Na svetu je kar štirinajst gor, ki presegajo višino osem tisočih metrov (tako imenovanih osemtisočakov) in čisto vsi so del Himalaje. Najbolj znane in najvišje gore so Mount Everest (8.848 m), K2 (8.611 m) in Kančendžunga (8.586 m). Zaradi indijske litosferske plošče, ki še zmeraj nariva na evrazijsko, se gorovje stalno spreminja in se dviguje pet milimetrov na leto.

To 2400 kilometrov dolgo pogorje sodi med najmlajša na svetu, saj je nastalo z alpidsko orogenezo v terciarju. Zgrajeno je v glavnem iz magmatskih kamnin granita in gnajsa, ker pa je bilo to ozemlje nekoč pod vodo, najdemo tudi usedline.

Himalaja je zelo dober primer naravne pregrade. Zaradi svoje ogromne višine preprečuje dostop severnim arktičnim vetrom s severa, da bi prišli do Indije in prav tako poletnim vlažnim monsunom z juga, da bi prišli v notranjost celine. To dejstvo zelo vpliva na relief Azije: ker ne pusti vlažnim monsunom v osrčje kontinenta je nastala znana puščava Gobi v Mongoliji.

Podnebje same Himalaje ni povsod enako, ločimo pa predvsem monsunsko in gorsko. Monsunsko podnebje zajema nižje nadmorske višine. Poletni monsuni se na jugu ustavijo in vlago, ki so jo nabrale z Indijskega oceane odvržejo v obliki deževja. To je v glavnem za ljudi zelo dobro, saj padavine močno potrebujejo. Poletni monsuni prinesejo tudi višje temperature zraka, kar je zopet ugodno za ljudi. Topel veter topi sneg in močno poveča pretok rek. V zimskem času pa monsunsko podnebje ni najbolj prijazno do prebivalcev Himalaje, saj monsuni pihajo s severa proti jugu in prinašajo suh in hladen zrak. Nastopi doba suše. Gorsko podnebje je značilno za dele Himalaje, ki so v višjih legah, ker se vpliv monsunskega podnebja pri poltretjem tisočaku ne zazna več. Pri 3000-ih metrih so letne temperature okoli 0°C, pri 4000-ih se temperatura spusti na -15°in tako naprej. Povprečna letna temperatura se v najvišjih legah lahko spusti tudi do -50°C. V teh legah je tudi pas večnega snega in leda in rastja ni niti v sledeh.

V višinah Himalaje so ledeniki, ki so lahko dolgi kar 50 km. Zaradi taljenja le teh v nižjih legah, so se v Himalaji oblikovale številne reke in jezera, ki so preoblikovala površje in vplivala na življenje ljudi. Tu izvirajo pomembne Azijske reke, kot Ind na vzhodu, Brahmaputra na zahodu in Ganges, sveta reka. Kot sem že omenil, Himalaja zavira vlažne monsune z juga. Zaradi tega je v notranjosti celine premalo padavin, da bi bile reke vsaj podobne tistim v drugih predelih Azije. Zaradi pomanjkanja vode namreč ne uspe vsem se izliti v morje, ampak se prej posušijo. Temu pojavu, ki je najbolj izrazit prav tukaj, pravimo areično območje. Reke ki tečejo proti jugu se izlivajo večinoma v Bengalski zaliv.

Tudi rastlinstvo in živalstvo nista enotna za vso Himalajo. Spreminja se v smeri sever-jug, v smeri vzhod-zahod pa ni večjih sprememb. Na dokaj ozki širini Himalaje se tako prepleta veliko različnih tipov rastlinstva. V najbolj južnih krajih se prepletata bujni monsunski gozd in tropsko rastlinstvo. Nekoliko severneje gozd preide v savano, ta pa počasi v vedno višje gore in široke doline. Listavcev je vedno manj, pojavijo se iglavci. Ti rastejo vse dokler ne pridemo do pasu, kjer je nadmorska višina nad gozdno mejo (ok. 4000 metrov). Rastlinstvo se dokončno spremeni ko gremo še bolj proti severu in pridemo do Tibetanske planote. Tukaj kmečke kulture, kot na primer krompir, uspevajo tudi nad gozdno mejo. Najprimernejša območja za poljedelstvo so južneje, kjer se prepletajo gore in doline. Prebivalci na terasastih poljih gojijo razne agrume, krompir in sladkorni trs.

Prebivalstvo je v Himalaji zelo raznoliko, ljudje se združujejo v majhne skupine. Zaradi reliefa prevladujejo vasi s do 1000 prebivalci. Čeprav vasi sodijo v posamezne države in se združujejo v večje plemenske zveze, ima vsaka vas svojo kulturo. Vasi v Himalaji nimajo skupnega prava. Pismenih je le ena četrtina vseh prebivalcev. Največja mesta so le tam, kjer je relief dovolj raven in ugoden za življenje. Glavno mesto Nepala, Katmandu, je s svojim pol milijona prebivalci največje mesto v Himalaji. Posebna skupina ljudi v Himalaji so Šerpe, ki živijo na severu Nepala, kjer so gore najvišje. Znani so po svojem glavnem poklicu – so namreč nosači, ki jih tuji alpinisti plačajo za nošnjo opreme.

Gledano iz stališča verovanja, lahko razdelimo Himalajo na tri dele: vzhod, zahod in sever. Na zahodu prevladuje islam, kjer lahko najdemo vse njegove značilnosti, kot so mošeje in ženske ogrnjene v črno oblačilo. Proti zahodu se vera v enega boga spremeni v politeistično vero – hinduizem. Na severu pa je ozemlje razsvetljenega Bude s svojo vero budizma. Vse tri vere zagovarjajo spoštovanje drug druge, zato verskih vojn tukaj ni. Čudovite in zastrašujoče podobe Himalaje so razvile tudi mitologijo. Primer je recimo Jeti, ki naj bi bil pol človek pol opica in naj bi živel v visokih predelih Himalaje.

Za ugotavljanje razvitosti in gospodarstva v Himalaji, moramo preučiti lastnosti petih držav, v katere sega to gorstvo – to so Pakistan, Kitajska, Nepal, Indija in Butan. Vse te države, razen Kitajske imajo BDP na prebivalca nižji od 745$ in sodijo v skupino držav z najnižjim BDPjem. Prav tako te države zasedajo zadnja mesta na IDR lestvici. Za Himalajo so te lastnosti razumljive, saj recimo storitvenih dejavnosti na težko dostopnih mestih ni, prav tako so tamkajšnji prebivalci prilagojeni na samooskrbo in nimajo raznih komunikacijskih sredstev. Večina se jih ukvarja s samooskrbnim kmetijstvom, trgovine tukaj ni. Tudi zdravstvo je zelo slabo: živeči v Himalaji se navadno zanašajo na pomoč alpinistov in drugih tujih obiskovalcev teh krajev.

 

 

Viri:
 Regionalna geografija sveta / Slavko Brinovec ... [et al.] . - 4. izdaja - Ljubljana :
       Mladinska knjiga, 2002 (Uporabljal predvsem za vodovje)
 Leksikon Cankarjeve založbe / [urednici Ksenija Dolinar, Seta Knop]. - Dopolnjena 3.
       izdaja - Ljubljana : Cankarjeva založba, 1998 (Splošni podatki o Himalaji,
       Neaplju, itd.)
 Geografija - pojmi / [urednik Marjan Krušič]. - Drugi natis - Ljubljana : Cankarjeva
       založba, 1972   (Za razlago raznih pojmov)
 Internet : http://en.wikipedia.org/wiki/ (spletna enciklopedija)
 Računalniški CD: Microsoft Encarta Encyclopedia '99 (angleška splošna enciklopedija) 

Fotoreport: KRF – Maturantski izlet

Destinacija: otok Krf, Grčija
Termin: 13. junij – 19. junij 2oo7
Z agencijo: Mondial Travel, d.o.o.

1. dan
ladja, plutje proti Krfu.

Prihod v Benetke in vkrcanje na ladjo. Začetek plovbe. Sama ladja je bila pozitivno presenečenje, z bogato notranjosto in lepimi lokali. Med plovbo se je še kar tresla in povzročala tiho brnenje. Ljudi na njej je bilo zelo veliko. Med njimi je bilo tudi ogromno Romov, ki so skupinsko zasedli izbrane hodnike na ladji, kjer so se raztovorili in si uredili prostor kakor doma. Hoja mimo teh hodnikov ni bila najbolj prijetna, saj si imel ves čas občutek, da jih nekako motiš, kot da si prišel na njihov teritorij. Zato pa je bilo toliko bolj prijetno in domače v ladijskem baru, kjer se je maturantski izlet pravzaprav začel. Nedolžna igra “štoflc” (kjer je treba v krogu šteti od številke 1 naprej, namesto vsake številke, ki je deljiva s 3, pa reči “štoflc” – komur spodleti, mora rukniti kozarček konjaka) je pričarala veselo vzdušje in se sprevrgla v splošno zabavo na palubi. Petje, ples, nezadovoljne družinice na palubi, ki so si želele spati. Brezbrižnost mladine upravičena, saj se maturantski izlet zgodi samo enkrat. Plovba zasedla čas celega dne.

 

2. dan
dnevno dogajanje: prihod v hotel.
nočno dogajanje: welcome party.

 

Še pol dneva porabili za plovbo, nazadnje le pripluli v mesto Krf. Z avtobusom prišli do mesta Gouvia, kjer so nas čakale prazne sobe hotela. Hotel vzel sapo vsem, vsaj je bil prečudovit, absolutno premagal vsa naša pričakovanja. Pred njim hotelski bar s poceni pločevinkami Coca-Cole (1€) in ob njem lep bazen. Že samo teden bivanja v takem hotelu bi lahko bilo čudovito. Nekoliko zmoti le zelo tečen lastnik hotela, Petros, ki kakor policaj hodi okoli in jezno gleda ter rad pove kaj si misli o nesmiselnem razgrajanju svojih gostov. Preživeli s Petrosom neželjen pogovor v resnično smešni situaciji, ki pa je ne bi rad zdajle omenjal (naj povem samo, da zgodba vključuje šest veselih fantov, ki so slučanjo pred nočjo prišli iz svoje sobe na hotelski hodnik in se odločili, da jim je tam všeč, pa so se zato malo preveč domače počutili). Samo mesto Gouvia, kjer so bile organizirane vse nočne dejavnosti, se nahaja 5 minut hoda od hotela. Zvečer je bil v diskoteki Status organiziran welcome party – spoznavni večer. Noro dobro ozvočenje, zelo neskromni svetlobni efekti, DJ Bikeman (mondialov DJ) se je izkazal kot fantastičen ter obetal nepozaben teden. Veliko plesa, še več pijače (stalni HappyHour – plačaš 1, dobiš 2).

3. dan
dnevno dogajanje: plaža Glyfada.
nočno dogajanje: red love party.

Z avtobusom se odpeljali na plažo Glyfado, eno izmed lepših plaž na Krfu. Nastanili se vzelo lepem baru Aloha, ki nekako spominja na našo slovensko Alayo v Portorožu, le da je Aloha veliko večja, veliko zabavnejša in vsebuje veliko več Grkov. Spili nekaj ne preveč poceni Mohito-jev (v primerjavi z ostalim otokom so bile cene v tem baru opazno višje). Pred nami se je odprl pogled na plažo – široko peščeno polje posuto s številnimi ležalniki in brezmejno moro morje za njo. Opazili nekakšne pomole iz lesenih desk na pesku. Hmalu ugotovili zakaj so tam – pesek je bil namreč izredno vrel. Na njemu si lahko stal recimo 10 sekund, nato si se pa začel zvijati od bolečin. Hkrati so se znašli okoli tebe tudi prijazni Grki, ki so ti z veseljem ponudili, seveda za par evrov, enega svojih ležalnikov in senčnikov. Morje je bolj hladno kot naše in veliko veliko bolj čisto kot naše. Grki zelo pazijo na čistost svojega morja, zato imajo prepoved metanja uporabljenega wc papirja v wc školjke, kar nas je vse šokiralo in pretreslo. Smešno, kako lahko takšna malenkost povzroči preplah. Kot se je izkazalo smo raje vsi kršili zakon, kot spremenili svoj ritual metanja papirja v wc školjko. Ah, turisti pač.
Zvečer je bilo vse mlado oblečeno v rdeča oblačila, saj je bila organizirana zabava tokrat red love party. Zabava je bila med vsemi tekom maturantskega izleta najmanj zanimiva, zato smo se nekateri odločili narediti zabavo po svoje, z zajetno količino pločevink piva in zajetno količino slanih arašidov. Ljubiteljem Laškega piva priporočam grški Mythos, ki ima zelo podoben okus in po njem ne boli glava. Če ga ne spijemo preveč, seveda

4. dan
dnevno dogajanje: plaža Sidari in plaža Paleokastritsa.
nočno dogajanje: unisex party.

Plaža Sidarije zelo lepa, njena posebnost je “kanal ljubezni”, skozi katerega lahko preplavamo in v glinsato steno vklesamo ime svoje bodisi skrvine, bodisi že obstoječe ljubezni. Veliko barov s vojimi urejenimi bazeni.Vsi ponujajo kopanjev njih zastonj, ob pogoju da naročiš pijačo ali dve. Luštna zadeva. Plaža Paleokastritsa je nekaj povsem drugega. Prečudovit zalivček skrit med visokimi strmimi klifnimi stenami na drugi strani otoka. Kdor si hoče ogledati nekaj očesu lepega na Krfu, je to zagotovo kraj, ki ga mora obiskati. Na stenah so urejene poti do nekaj visokih točk, s katerih lahko skačemo v vodo. Bar La Grotta je potisnjen v nekakšno luknjo v steni, od koder je tudi dobil ime. Mondialovci so se potrudili in organizirali vrsto tekmovanj, kar je popestrilo vse skupaj.
Zvečer se je odvila najzanimivejša zabava – unisex party, kjer moški postanejo ženske in ženske moški. Sledila je zmeda in tekanje po celotnem hotelu, saj je nekdo potreboval moderc, drugi tangice, tretja moško srajco.. Petros je s svojega barčka buljil v nas in si najverjetneje ustvarjal nekakšno čudno čudno predstavo o slovenski mladini. Žur se je odvijal kar v treh različnih lokalih, nazadnje pa zopet v Statusu, kjer je dosegel svoj vrhunec. Prijemanje za različne predele teles med maturanti ni bilo to noč nič nepričakovanega, presenetilo pa je dejstvo, da se je med nami znašlo veliko Grkov, ki so tu pa tam prijeli kakšno moško rit. Res vprašljivo: ali smo se fantje tako prepričljivo preoblekli, ali pa imajo na Krfu ljudje nekoliko drugačna spolna nagnjenja od običajnega (in potemtakem Petros sploh ni bil presenečen)? Vsekakor, nekaj naših jeznih pogledov jih je odgnalo in zabava je trajala pozno v noč.

5. dan
dnevno dogajanje: Aqualand in grška večerja.
nočno dogajanje: pena party.

Aqualand je zanimiva zadeva. Velika in zelo podobna Čateškim Toplicam. Ima nekaj zanimivih posebnih toboganov, na splošno pa ni nič posebnega. Zvečer je bil organiziran pena party, kjer so nekakšne mašine ves čas ustvarjale peno in jo spuščale na plesišče. Mokro, vlažno – zabava je bila takoj fenomenalna. Edino kar je nekoliko oviralo, je bilo to, da so nas sčasoma začele nekoliko peči oči. Ksneje je bilo plesišče, ki je bilo vtsinjeno v tla, prekrito z debelo plastjo vode, ki jo je ustvarla pena. Zabava se je odvila na ta način, da se je začelo vse mlado metati po tem plesišču, čofotati, se vrteti, itd… Nepozabno.

6. dan
dnevno dogajanje: mesto Krf.
nočno dogajanje: pimp my shirt party.

Dan pred odhodom že povzročal nekakšno melanholijo. Obiskali mesto Krf, ki je prepoln raznih trgovinic s souvenirji in najrazličnejšimi stvarmi, za katere se včasih ne moremo sploh spomniti, zakaj bi nam prišle prav.
Zvečer se z avtobusom odpeljali še na zaključno zabavo – pimp my shirt party, kjer smo se drugdrugemu podpisali na bele majice z vodoodpornimi flomastri. DJ Bikeman izvedel še svoj zadnji nastop, sledilo je nočno kopanje, ples, zabava, noro kakor vse dni poprej.

7. dan
odhod.

Končno nekoliko večja mera spanja po tednu nespečnosti (nekateri so spali celó tri ure tokrat!). Bujenje, pospravljanje potovlak. Ponekod so se slišali že kriki groze zapuščanja tega čudovitega kraja.
Z avtobusom se odpeljali k letališču, pričakali na sprejem in vkrcanje na majhno letalo Adrie Airways. Prijazen stewart z emo pričesko razdelil sendviče in še preden smo jih utegnili pojesti, je bila pod nami že Slovenija. Pristali v Ljubljani na letališču z novim imenom Jožeta Pučnika. Maturantskega izleta je tako bilo konec.

Okoli.

Nedolžna slika z nedolžnim namenom.  | Nastala dne 8. september 2oo7 | Karin & Alex.

Karin in jaz. *

AnaLiza: Most na Drini, Ivo Andrić

Razmišljanje ob branju knjige Iva Andrića – Most na Drini | Napisal dne 17. maja 2oo7.

Most na Drini, Ivo Andrić

Most je kakih dvesto petdeset korakov dolg in kakih deset korakov širok, razen v srednjem delu, kjer se razširja v dve popolnoma enaki terasi na obeh straneh vozišča, in tam je še enkrat tako širok.To je tisti del mosta, ki mu pravijo vrata.
Tako je bosanski pisatelj Ivo Andrić, ki je umrl že pred enaintridesetimi leti, začel z opisom mosta v svoji knjigi. In čeprav ta zgornji odstavek zavzema bistveno majhen kos lista papirja v knjigi, je to edino, kar lahko čisto vsak bralec občuti enako. Vsako drugo lastnost tako mosta ali trga, kjer most stoji, si predstavljamo sami in jo razumemo vsak drugače. In to je tudi vso bistvo knjige – ustvariti v bralcih čim več različnih interpretacij avtorjevih besed. Čeprav je Most na Drini dobil naziv roman, ne nastopa v njem eden idealiziran junak, ki bi bil čustveno razdvojen, tako kot poznamo učenci drugih letnikov definicijo »romantike«. Tukaj je razdvojeno celotno prebivalstvo, razdvojena je celotna družba, razdvojena je vera v trgu in razdvojen je celo most.
V primeru knjige Most na Drini junak ne umre zaradi čustvene potrtosti ali nedo-seženega cilja. Niti ne umre premlad. V Mostu na Drini je glavni junak sam most. Preživi štiri zdaleč mirna stoletja in je zmeraj prisoten na čisto istem mestu, okoli njega je pa vedno drugačnejša družba. Most je nastal brez želj prebivalcev trga ob Drini in odšel je prav tako. Most ni nikoli o ničemer razmišljal – nikoli se ni trudil napredovati v družbi, nikoli se ni potreboval prilagoditi novim družbenim razmerjem, nikoli mu ni bilo treba izbirati vere in v nič verovati. Bil je le tam, postavljen čez reko Drino, vezal je dva ločena bregova in prav tako povezoval veliko ljudi, ki so se na mostu ustavljali, nihče pa ni teh dobrih del pripisal mostu. Ko pa so na mostu padale glave tako krščanske, kot muslimanske vere, je bil most zmeraj glavni krivec. Avtor nam je s tem lepo prikazal kako lahko človek nečemu, za kar ne bi nikoli izjavil, da je živo, pripiše tako okrutna dejanja, ki jih celo niti najbolj podivjan človek ne zmore, kaj šele ubogi nepremikajoči se most.
Tako se je na primer zgodilo, da je neka mlada punca, Fata Avgadova ji je v knjigi ime, naredila samomor tako, da je skočila z mosta. In čeprav so ljudje otožno molčali, so našli krivdo v mostu, ki je bil tako zelo krut. Nihče ni krivde pripisal očetovi poročni obljubi, ko ji je izbral moža; most je bil tisti, ki je prelepi mladi ženi odvzel življenje.
A jeza, ki so jo čutili do mosta in reke pod njo, je bila vselej manjša. Nemogoče bi bilo prikriti, da se ob knjigi začuti, kako zelo so most tržani (kot jih avtor poimenuje) vzljubili. Drina jih je ob redkih prilikah presenetila s svojo povodnjijo in tudi most takrat ni bil uporaben in vse to je tržanom povzročilo ogromno škode in uničenja hiš, a vseeno, so v teh strašnih primerih čisto vsi tržani, tako turški kot srbski, živeli končno kot enaka in med-sebojno ljubeča bitja.
In vsa zgodba, vsak majhen vzpon ali padec prebivalcev trga, se dogaja ob enem in samem mostu, mostu na Drini, kjer je Višegrad, kjer živijo Višegrajčani in kjer je tudi sam avtor prebil svoje otroštvo.

 

O minljivosti.

 

Občutek, ki ga, dokler nisem prebral že dobro polovico knjige, nisem občutil, je bila minljivost. Avtor te besede in misli v svojem romanu ni sploh omenil. A meni je ta občutek pustil največji vtis, saj sem po dobri polovici prebrane knjige začel ugotavljati, da sem zgodbo nekaterih ljudi iz začetnih poglavij knjige začel že počasi pozabljati, saj so se od gradnje mostu do njegovega konca zgodile zelo velike spremembe. Avtor je po mojem to dosegel tako, da je tudi v kasnejših poglavjih vsako toliko omenil kakšno ime iz poglavja, ki se je odvijalo v čisto drugačnem času. In v tistem trenutku, ko sem pred sabo videl tisto ime, se mi je v hipu ustvaril zelo močen vtis minljivosti. Ljudje namreč sprememb v družbi niso tako pogosto omenjali in v knjigi skoraj nihče ne sanja o tistih »starih dobrih časih«. In tako sem občutil tisto, kar tržani niso občutili. Življenje se je namreč z vsakim »napredkom« v resnici ne le poslabšalo, ampak ustvarila se je tudi večja napetost med ljudmi.
Na začetku tako živijo ljudje dokaj mirno – na eni strani so Turki s svojimi navadami, šegami in vero, na drugi pa so Srbi, s svojimi drugačnimi navadami in nasprotujočo si vero. Čeprav je turško osvajanje Balkana bilo hudo in krvavo, se je življenje v vasi ob Drini vseeno ustalilo. V 16. stoletju, s katerim se življenje mosta začne, so tako eni kot drugi uspeli najti nekakšen mir – Turki se niso vtikali v življenja Srbov, ti pa ne v njihova. A napetost in nestrpnost med njimi je ostala. Ko je bil zgrajen most, za katerega se je potem trdilo, da je to dvoje ljudstev tudi resnično zbližal in povezal, je ta nestrpnost začela prihajati na dan. In zaradi mosta, ki je življenja vseh teh ljudi zbližal, so ljudje poskušali svojo nestrpnost do drugih čimbolj močno skrivati. Zato so ob vsaki resnejši priložnosti, kot je bila vojna, vse svoje raščajoče in zatirano sovraštvo dali iz telesa in se med seboj bojevali.
S tem je most naredil več škode kot dobrega. Naslednja generacija, ki je nastala po bojih med Turki in Srbi, je zopet živela v »miru«, a napetost je bila večja. Takrat so si rekli: »Oh, kje so tisti časi pred vojno, ko smo živeli veliko mirneje?« A mi, bralci knjige, vemo, da tisti časi niso bili spet prav nič dobri v primerjavi z časi pred gradnjo mostu. Mislim, da se na ta način skozi zgodbo knjige najbolje dá občutiti minljivost. Prav kakor da bi imel pred seboj prazen list papirja, na katerega začnem risati, a z vsako potezo je slika in belina lista manj lepa in prijetna za oči.

 

O štirih stoletjih in eni knjigi.

 

Kadar govorimo o romanih, imamo v mislih ponavadi izmišljeno zgodbo. Tudi tukaj se Most na Drini ne ujema z mojo predstavo besede »roman«. Čeprav je najbrž Andrić veliko v svojo knjigo dodal, je baza zelo resnična in so najpomembnejše osebe v knjigi res obstajale. Tudi ostale junake, za katere se nam najprej zdi, da ni možno, da bi s svojo nepomembnostjo ostale zgodovinsko ohranjene, si Andrić ni kar tako izmislil, ampak jih je ustvaril iz ali kakšnih legend ali po ustnem izročilu Višegrajčanov.
Vsi kraji v knjigi so resnični. Reka Drina predstavlja dober del meje med Bosno in Hercegovino ter Srbijo. Reki Piva in Tara izvirata v Črni gori (za boljšo razumljivost navajam Srbijo in Črno goro kot dve različni državi, ki sta to tudi bili, saj danes v resnici sta združeni v enotno Srbijo in Črno goro), ti dve reki, se pa potem, ko stečeta z višavja, združita ob meji Bosne in Hercegovine in tam dobi nova reka ime Drina. Ob njej lahko vidimo tudi mesto, v katerem je naš most. To je danes kar veliko mesto Višegrad, ki leži nekaj kilometrov vzhodno od Sarajeva.
Tudi vsi zgodovinski dogodki, kot različna menjavanja Turških carjev in paš, kot priključitev k Avstro-ogrskem cesarstvu, pa tudi kot atentat na Franca Ferdinanda, ki ga je izvedel Gavrilo Princip; vsi ti dogodki so resnični in jih avtor ne poudarja posebej. V svoji knjigi jih vzame kot splošno znana zgodovinska dejstva in jih ne opisuje, pač pa na dolgo in široko opisuje dogodke, ki so ob teh spremembah nastali ob našem mostu.
Sploh pa, ko sem začel brati knjigo in sem opazil, kako veliko zna avtor povedati o mostu, sem nemudoma poiskal na internetu, ali ta most še obstaja. In res, most je bil popravljen in se danes lahko v Višegradu prepričamo na lastne oči. Ko sem videl, kako spretno je avtor most opisal, saj sem si ga ob opisu predstavljal točno takega, kot je na sliki, ki sem jo kasneje našel, sploh nisem podvomil v Andrićeve besede in sem tako zgodbo sprejel kot nekaj resničnega.

 

O hodži in pisarju.

 

V Mostu na Drini je najbolje to, da lahko spoznamo kakšen je pravzaprav bil odnos med različnimi pripadniki ver in narodov. Čeprav smo lahko zelo dobri zgodovinarji in znamo povedati točno v katerih letih so imeli Turki ali Srbi največjo moč v mestih in se popolnoma zavedamo, da gre za dva nasprotujoča si naroda, si težko predstavljamo, kako so lahko in na kakšen način so živeli ti ljudje skupaj v istem mestu. V našem primeru imamo en trg, v katerem živijo tako muslimani – Turki, kot Srbi, kasneje pa pridejo še ljudje z Avstro-ogrske. Sploh pa nam, mlajšim generacijam, ki nismo uspeli niti okusiti življenja v Jugoslaviji je to še toliko bolj nepredstavljivo. Danes ne čutimo velike potrebe, da bi se povezovali s komerkoli, takrat pa so uspeli organizirati tudi državne udare in vojaške operacije med seboj, čeprav so vsi živeli v eni sami državi in je bil sovražnik lahko oddaljen le nekaj korakov.
Zato sem tudi med mnogimi junaki v knjigi izbral dve osebi iz približno istega stanu, pač pa različnih narodnosti, starosti in šole. Prvi je mladi Srb in skoraj izšolani mladenič in pisar po imenu Nikola Glasinčanin; drugi pa je že star tržan, musliman, po izšolanosti hodža (muslimanski duhovnik), ki ima v mestu majhno trgovinico. Temu je ime Alihodža, oba pa sta živela v enakem času, in sicer na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Prav tako so se v tem času držali ti dve verski skupini narazen, a z naraščanjem letnice je naraščalo tudi število porok med muslimani in pravoslavnimi.
Med Glasinčaninom in Alihodžo je zelo malo skupnega, a podobnosti so vseeno. Kljub vsemu oba čutita negotovost in nezaupanje vsemu, kar prihaja izven mesta, ne glede na sorodnost. Do Avstro-ogrske čutijo podobne reči. Morda so ti občutki za Alihodžo nekoliko močnejši, saj je prihod vojakov Avstro-ogrske pomenil konec vladanja Turkov na tem ozemlju. A Alihodža kot človek z zelo globokimi mislimi in izjemnim čutom za prihodnost, si ni nikoli delal velikih preglavic zaradi političnih reči. Ali bolje rečeno, ni se hotel s tem ubadati. Kljub temu ga je pa vsakič, ko je videl napis nad mostom na Drini, ki je razglašal konec Turške vlade nad tem delom Balkana, stisnilo pri srcu in občutil nezaželene občutke. Prizadela ga je tista minljivost, ki se je pred njim tako nenadoma pokazala.
Glasinčanin je bil zelo drugačen človek. Čeprav v knjigi ni omenjano, da bi kdaj stal in razmišljal ob tem razglasu na mostu, je moral čutiti ob njem ravno nasprotne reči kot Alihodža.
Še ena podobnost med Glasinčaninom in Alihodžo je bila njuna sposobnost pomoči sočloveku. Ob branju sem (tudi malo čudno mi je bilo kako) dobil zelo močen občutek spoštovanja do Alihodže. Čeprav ni naredil nič preveč posebnega, mi je najbrž ta občutek dalo to, da je bil zmeraj pripravljen pomagati ljudem, ki so mu bili pri srcu. S svojim posebnim, začaranim načinom govorjenja je lahko vsakega ponesel nekam drugam ali mu ustvaril drugačne misli. Glasinčanin, ki pa je bil nekoliko manj odprt človek, se je izkazal, ko se je predal ljubezensko strti učiteljici Zorki in se z njo odkrito pogovarjal, kadarkoli je bila tega potrebna.
Res pa je, da so to le podobnosti v njuni osebnosti, zato so pa bile velike razlike v načinu življenja teh dveh ljudi. Ker Turki niso imeli več glavne besede, se je Glasinčanin tako lahko odločal za šolo, poklic, pripravljal si je načrte za prihodnost in ustvarjal kapital. Bil je pravi mladi delavec, ki se lahko primerja tudi z današnjimi časi. Medtem so pa Turki izgubili na moči, in si tako niso izbirali recimo šol v Sarajevu, tako kot Glasinčanin. Ti so raje nadaljevali poklic njihovih staršev in ti so jim tudi nenazadnje pustili veliko denarja. Medtem ko so se o novi politiki in različnih socialističnih idejah pogovarjali starejši muslimani, so o istih stvareh razglabljali mladi šolani Srbi. Tako se je s preobratom ob prihodu Avstro-ogrske čisto preobrnilo tudi stanje v trgu.
Kljub vsemu pa lahko za oba človeka rečem, da sta se mi prirasla k srcu, medtem ko sem bral, ne glede na njune razlike.

 

O ironiji.

 

Moram omeniti del zgodbe, ob katerem sem se nasmejal in mi je ostal v spominu. Ko so se časi in vlada v trgu ob mostu na Drini menjali, so zgradili ob mestu tudi novo železnico. Ob tem dogodku se je nekaj v veliki večini ljudi spremenilo. Ustvarilo se je nekakšno prepričanje, da je vlak nekaj posebnega in da so zato tudi tisti, ki ga koristijo, nekaj pomembnejšega. To je znano zmotno prepričanje, ki je prisotno po moje v vsej zgodovini človeštva – človek se ob vsem, kar je novo in naprednejše, počuti pomembnejšega in mu tako priraste tudi potreba, da to stvar čim več koristi. Tako so se tisti tržani, ki so doslej morali z vozom v sosednje kraje po določene reči (in če smo iskreni, se niso sploh nikoli pritoževali, da bi bil transport prepočasen), navadili, da je vlak nekaj posebnega, zakajti oni so pomembni ljudje, ki ne marajo tratiti svojega časa s počasnimi vozi.
Pravili so, da tako pomembnim ljudem je čas dragocen in ga zato morajo ohraniti. Na vozove niso hoteli niti pomisliti več.
In tu sledi ironija.
Ker so si prizadevali odpotovati z vlakom, so se bali da bi zamudili in so tako panično bili na postaji že tri ure pred odhodom vlaka. S tem so porabili tako ali tako ogromno več časa, kot če bi uporabili dobri stari voz. Njim se, po Andrićevih besedah, to ni zdelo ironično, ker vlak je nekaj velikega, zaradi katerega se splača počakati. In ker jih je bilo strah, da je vlak že odpeljal, so tudi na glas spraševali, če je vlak morda že odšel.
S tem so dokazali, da so v sebi še zmeraj tisto, kar so znali najbolje biti: ne preveč modri trgovci, ki v svojih prepričanjih niso iskali nobenih napak. To pa je čisto nasprotno od tiste veličine, ki so jo videli v novem vlaku in sebi.
Kot je napisal Andrić v besedah Alihodže: Ni smiselno hiteti in si pridobiti več časa, če ga ne porabimo pametno.
S takimi vmesnimi poglavji je po moje Andrić hotel čim bolje pokazati, kaj se je dogajalo v glavah naglo rastočih tržanov, saj česa takega ne zasledimo v kakšnih drugačnih zgodovinskih virih. Je pa to vsekakor pomembno, saj zna biti tak način razmišljanja mnogokrat tudi razlog za kakšne svetovno pomembne dogodke.

 

O mojem končnem mnenju.

 

Moram priznati, da nekomu, ki bi si želel prebrati kakšno zanimivo knjigo za kratko-časenje, te knjige ne bi priporočal. Naj ne bom napačno razumet: knjiga je odlična, a iz razlogov, ki sem jih navedel spodaj. Knjiga ni namenjena zabavi bralcu. To ni njen namen, saj nima pomembnega junaka, za katerega bi upali, da bo uresničil svoj cilj in zgodba je povezana le delno.
Bi pa knjigo takoj priporočil nekomu, ki bi rad spoznal način življenja in še posebej kako so civilisti videli in občutili različne vojne in dogodke v lastni koži. Zgodba, ki je v knjigi, resda govori le o enem od mnogih mest na Balkanu, ampak so bili ti občutki in videnja ljudi povsod zelo podobni. Ti odnosi med ljudmi različnih pripadnosti so pomembni in ne tisti med vojaki, saj se ti ljudje v bistvu morajo »službeno« sovražiti in odstranjevati drug drugega z obličja Zemlje.
Čeprav sem ob knjigi imel veliko dela, saj sem moral obnoviti veliko znanja o tem času, ki sem ga nekoliko že pozabil, sem sedaj zelo zadovoljen s tem, kar sem od knjige odnesel. V celotni zgodovini me najbolj fascinira in uživam ob Novem veku, še posebej pa me zanimata Prva in Druga svetovna vojna. Zanimivo mi je bilo tudi, da sem z lahkoto razumel večino turških izrazov v knjigi (kot paša, pašaluk, sandžak, ipd.), katere sem spoznal letos v drugem letniku gimnazije in jih pred tem nisem vedel.
Verjamem, da bom nekoč obiskal Višegrad in se ustavil na mostu.., na njegovih vratih.

Portret: Laura Bešir.

Nadeljevanje prejšnjega posta.

Lešniki.

Portret: Laura Bešir.

Photosession dne 25. septembra 2oo7.
Pozira: Laura Bešir. | Slika: Alex Bešir.

Igra s svečami.

Z višine vidi se vse.

> Pristaneš tukaj.

Skočiš tukaj.

Na sliki: Tereza Percan Kodarin v skoku s pečine v Paleokastritsi, Krf, Grčija.
Foto: alex. (2oo7)

Kolekcija Italija ob Slovenski meji.

Odhod iz današnje Slovenije v nekdanjo Slovenijo..

Fresh discount je prazen lokal sredi Trsta. A se vam zdi Trst v dobrih rokah?

Pročelje Slovenske šole v Trstu.. Hm, Slovenci, teh ni malo, kje pa je kakšna zastava?

Italijansko-Slovenski vrtec. Brez otrok. Kot pravijo so pa otroci prihodnost. Torej brez prihodnosti.

Otroci presenečeni? Morda le nenavajeni obiskov v tej zmeraj bolj odtujeni izzamejski Sloveniji..

Bilo je naše.

AnaLiza: Satirikon, Petronij Arbiter

Gre za zelo zanimivo knjigo, katero sem prebral pred dvema letoma. Tukaj je krajša esejska analiza tega dela.

Satirikon, Petronij Arbiter

Zapisov in virov iz starejših obdobij, ki bolj ali manj jasno razlagajo družbeno ureditev držav iz takratnega obdobja je veliko. Tako so recimo zgodovinarji lahko iz teh virov razbrali, kakšna je bila nekoč družbena ureditev v stari Grčiji. Znajo nam razložiti, kaj je to demokracija, oligarhija, kakšne so bile Solonove reforme in čemu so pripomogle Klistenove. A literarnih del in drugačnih virov, iz katerih bi si lahko slikali življenje, moralo in misli takratnih ljudi je zelo malo. Kakšna prepričanja so imeli takratni ljudje? Kaj se jim je zdelo prav in kaj narobe? Kdaj so se jokali in kdaj smejali? Na taka vprašanja se z besedili o Solonovih reformah ne da odgovoriti. Saj ne pravim da filozofi in antični zgodovinarji niso govorili o življenju samem, ampak njihova besedila so na tem področju zelo subjektivna in velikokrat pretirana, saj so imela njihova besedila nek namen.

Potem pa odkrijemo Satirikon, pravzaprav le to, kar je od njega ostalo, saj se je od njegovega prvotnega obsega ohranilo zelo malo. Pisatelj, Petronij, s svojo izmišljeno zgodbo kar naravnost, brez kakršnihkoli zadržkov, pripoveduje o življenju ljudi v Neronovem času. Ta knjiga je ena tistih dragocenih del, ob katerih se lahko utopimo v antični Rim in ga spoznamo tako, kot so ga doživljali Rimljani sami. Raziskovalci, ki so se spuščali v skrivnosti tega tako slabo ohranjenega romana, da pravzaprav niti ne vemo ali mu je res ime Satirikon, so celo povedali, da je prav to odkrito pripovedovanje o življenju glavna misel in namen romana. To misel potrjuje del pesmi, s katerim naj bi celo Petronij skušal izraziti misel Satirikona:

»Moja pripoved je čista, njen mik se smeje prešerno,

jezik nedolžno pove, kar med ljudmi se godi.«

Petronija in njegovo delo Satirikon ne uvrščajo med ”najlepšo” književnost, saj besedilo ni povsod obogateno z raznoraznimi okrasnimi pridevki in tudi pesmi, ki so vložene med besedilo niso ne vem kako lepe, je pa prav zaradi zgoraj napisanega namena zelo pomembno in zanimivo delo.

Pripoved v obliki romana nas pelje v antični Rim, v obdobje ko mu je vladal okrutni Neron. Svet gledamo skozi oči mladega moža, točneje skozi besede, Enkolpija. (Povedal sem že, da zgodba ni ohranjena v celoti, zato bom za dopolnitev le-te v nadaljevanju uporabil domneve raziskovalcev). Enkolpij naj bi se nekoč, nekje v Masiliji, delal norca iz grško-rimskega boga Priapa. Priap, ki ga je to razjezilo, je Enkolpija kaznoval na podoben način, kot je bil kaznovan Odisej – usojeno mu je bilo tavati po svetu neznano kam. Knjiga začne pripovedovati o dogodivščinah Enkolpija v nekem grškem mestu. Pred tem, to lahko domnevamo, je Enkolpij s svojima prijateljema Gitonom in Asclitom zmotil neko svečenico Priapovega svetišča pri svojem obredu. V tem grškem mestu jih ta svečenica obišče in jih prosi, da o tem kar so videli ne govorijo. Naši trije junaki so to obljubili, a obljuba ni bila dovolj – svečenica je zahtevala še poseben obred, ki bo to zapečatil. Priredi orgijo, ki je prva šokantna točka te knjige. Enkolpij in prijatelja zbežijo, nakar se začne naslednje poglavje. Pojedina pri Trimalhionu je najdaljše in najbolj ohranjeno poglavje Satirikona. Tukaj spoznamo, kako je potekala antična gostija, pri kateri se je veliko jedlo, pilo in še več govorilo. Glavna teza tega poglavja je predstavitev drugačnosti v razmišljanju osvobojenih sužnjev, ki so si pridobili veliko imetja (tak je Trimalhion in njegovi prijatelji) , od ”navadnih” ljudi. Ko se pojedina konča, se zgodi razdor ljubezenskega trikotnika med Enkolpijem, Gitonom in Asclitom. Enkolpij ostane sam in začne se novo poglavje. V tem poglavju spozna pesnika Eumolpa, ki krene z njim. Eumolp ob neki sliki recitira svojo pesem Zavzetje Troje, ki ima velik pomen. V nadaljevanju zgodbe se Enkolpiju in Eumolpu spet pridruži Giton in skupaj krenejo najprej na morje, potem pa pristanejo v Kroton, kjer se izdajajo za nekaj kar niso in si s tem poskušajo nabrati denar od prilizovalskih lovcev na dediščino. Tukaj se tudi Enkolpij zaplete v ljubezensko razmerje s prelepo Kirko, s katero se zaradi Priapovega uroka nikakor ne more ljubiti. Tu se zgodba prekine.

Zgodba in literarni junaki bralca, ki je do sedaj bral in se učil le o družbeni ureditvi antičnega Rima, močno šokirajo, oziroma mu spremenijo predstavo o takratni morali (govorim iz svojega doživljanja zgodbe). Takrat je bilo normalno to, da je večina mladih moški imelo ob sebi sopotnika – moškega, s katerim se je ljubil in pravzaprav počel vse, čemur danes pravimo homoseksualnost. Če si je zaželel ali pa je do tega privedlo naključje, je lahko bil tudi z žensko, nič nenavadnega pa ni bilo, če so se zmenili in pripravili orgijo. Nič ni drugače pri naših dveh junakih Enkolpiju in Gitonu, ki sta dobra prijatelja (in biti z nekom dober prijatelj je takrat pomenilo veliko več čutne ljubezni kot danes!). Živita kot popotnika, sploh nimata nekega cilja. Potujejo po Rimu, se udeležujejo vsake zabave in se skratka poskušata imeti čim lepše. Oba sta zelo iznajdljiva, znata se prilagoditi okolju tako, da v njem uživata. Vrednota, ki jima je na prvem mestu je ljubezen, zaradi katere sta pripravljena tudi ubijati. Skozi njuna dejanja sem spoznal, kakšni so bili ljudje takrat in žal ni nobenih drugih literarnih ali zgodovinskih del, ki bi tako podrobno opisovali življenje Rimljanov na ta način, na katere bi se lahko še dodatno oprl. Zato mi ne preostane drugega, kot da se odločim ali naj Satirikonu verjamem. Jaz mu.

Zgodba vsebuje veliko pesniških vložkov. Najpomembnejša sta Zavzetje Troje in Pesnitev o državljanski vojni. Oba v zgodbi recitira Eumolp, oba sta zelo pomembna, pri čemer je druga pesnitev daljša in pomembnejša. Za Pesnitev o državljanski vojni lahko tudi povem, da opisuje dogodke, ki so se v zgodovini Rima tudi zares zgodili. Začne se s temi verzi:

»Že je ves svet v oblasti imel Rimljan zmagoviti,

kjer je morjé, kjer je kopno, kjer krožita sonce in luna,

ali nasitil se ni…«

Iz začetnih verzov se da razbrati, da bo pesem, dolga kar dvesto petindevetdeset vrstic, govorila o propadu mogočnega Rima, ki se je tudi zares zgodil. Na začetku pesnitve, je zelo lepo prikazano, do kod je nekoč segal veliki Rim. V nadaljevanju je Petronij zgodovinska dejstva močno prepletel z grško-rimsko mitologijo, kar da pesnitvi tudi estetsko vrednost. Razlaga, kaj je od mogočnega Rima ostalo, kakšna nesnaga je v njem bila, da se je moralo tako okrutno končati. Da so zgodovinska dejstva res povezana z dogajanjem v knjigi, lahko utemeljim. Knjiga je bila napisana nekje v 1. st. po Kr.. Neron je namensko požgal Rim in obdolžil Kristjane leta 64 po Kr. – moč Rima začne močno usihati, dokler se leta 330 po Kr. preseli prestolnica v Bizanc. Propadanje Rima, kot se je zgodilo zares se torej ujema s propadanjem Rima v knjigi, v kateri Petronij celo ”napove” kako zelo slabo se bo še končalo. Ko sem knjigo prebral do konca, sem se moral pošteno nadihati, saj sem ob njej zvedel zelo veliko novega. Najbolj všeč pri njej mi je to, ker Petronij ni imel nobenih zadržkov, govoril je o vsem in vse. Tako sem lahko ob branju spoznal pravo življenje takratnih Rimljanov, ki se je zelo razlikovalo od današnjega, ne da bi mi ostalo kaj prikrito. Če je v zgodbi ostala kakšna luknja, je to zaradi slabe ohranitve dela, ne pa zaradi avtorja. Menim, da bi morali to knjigo prebrati čisto vsi, ki bi radi zvedeli kaj o Rimljanih. Poznavanje družbe namreč ni dovolj, spoznati moramo tudi, kako so ljudje v njej živeli. To je moja glavna misel, zaradi katere bi dal Satirikom na seznam knjig, katere je treba prebrati.

»Julij božanski, zakaj omahuješ, do zob oboróžen,

kaj da skoz vrata ne vdreš, zakaj ne razorješ obzidij,

kdaj boš uplenil zaklad? In ti, Pompeius, ne znaš več

rimskih braniti utrdb? Epidamna zidovje poišči,

potlej s človeško krvjo obarvaj tesalske zalive!«

Kar je velela Nesloga, se vse je na zemlji spolnilo.

kolofon.
PETRONIUS ARBITER: SATIRIKON / Prevedel Primož Simoniti / Zbirka »Sto romanov« / 2. natis / Prvi natis 1973 / Opremila Darja Spanring-Marčina / Izdala Cankarjeva založba v Ljubljani / Za založbo Martin Žnideršič / Natisnila tiskarna Mladinska knjiga v Ljubljani 1987 / Naklada 7000 izvodov